Otekanje gležnjev (s poškodbo ali brez poškodbe)

Otekanje gležnjev je pogost, a pogosto prezrt znak, ki lahko sporoča marsikaj o našem telesnem zdravju. Lahko gre za posledico poškodbe, dolgotrajnega mirovanja, nosečnosti ali resnejših težav, kot so motnje krvnega obtoka ali težave z ledvicami.

Vsekakor oteklina vedno zahteva pozornost. Velikokrat se zgodi, da otekanje ignoriramo, dokler ne postane moteče in ovira naše vsakdanje življenje.

Kaj torej storimo, ko nam otečejo gležnji? Pomembno se je obrniti na strokovnjake fizioterapije in kineziologije, ki bodo znali stanje pregledati, predlagati primerno rehabilitacijo za odpraviti vaše težave, uvesti preventivne ukrepe in vzdrževati vaše stanje pod kontrolo!

Kaj pa se zgodi, ko otekanje zanemarimo in ga ne obravnavamo? Takrat lahko pride do različnih dolgoročnih zapletov, kot so kronična bolečina, limfedem, degenerativne spremembe in razne funkcionalne omejitve itd.

Ne odlašajte in si zagotovite celostno fizioterapevtsko rehabilitacijo, ki bo pomagala ohraniti funkcionalnost in vaše zdravje!

Otekanje gležnjev je pogost simptom, ki lahko nastane zaradi različnih vzrokov, od blagih in prehodnih stanj do resnih zdravstvenih težav. Razumevanje vzrokov je ključnega pomena za pravilno diagnozo in ustrezno zdravljenje. Med najpogostejše vzroke za otekanje gležnjev sodijo:

• Poškodbe gležnja: Najpogostejši razlog za otekanje gležnjev so akutne poškodbe, kot je zvin gležnja, pri katerem pride do prekomernega raztezanja ali pretrganja vezi. Poleg zvina so pogosti vzroki tudi zlomi in druge poškodbe mehkih tkiv, ki povzročajo lokalno vnetje in oteklino.
• Zadrževanje tekočin v telesu: Nekatera stanja povzročajo zastajanje tekočine v spodnjih okončinah, kar se kaže kot otekanje gležnjev. To je pogosto pri nosečnosti, kjer hormonske spremembe in povečan pritisk na vene vodijo do zadrževanja tekočine. Podobno lahko dolgotrajno mirovanje ali sedeč položaj povzročita otekanje zaradi slabe cirkulacije. Poleg tega bolezni, kot so srčno popuščanje ali okvare ledvic, vplivajo na sposobnost telesa za uravnavanje tekočin, kar lahko vodi do otekanja.
• Težave z limfnim sistemom: Limfedem, ki nastane zaradi motenj v delovanju limfnega sistema, je še en pogost vzrok za otekanje gležnjev. To stanje povzroči nabiranje limfne tekočine v tkivih in je pogosto povezano s kirurškimi posegi, okužbami ali prirojenimi motnjami limfnih žil.
• Vnetne bolezni: Vnetja v sklepih in mehkih tkivih, kot so artritis, burzitis in okužbe, lahko povzročijo bolečino, rdečino in oteklino v predelu gležnja. Infekcije, ki prizadenejo sklep ali mehka tkiva, lahko hitro napredujejo in zahtevajo takojšnjo medicinsko obravnavo.

Čeprav redkejše, so lahko težave z žilami pomemben vzrok otekanja gležnjev, še posebej če ni ugotovljen jasen mišično-skeletni razlog. Mednje sodijo globoka venska tromboza (krvni strdki v globokih venah), venska insuficienca in redkejše motnje, ki vplivajo na žilno prekrvitev gležnjev in stopal.

Otekanje gležnjev je simptom, ki ga ne gre zanemariti, saj lahko v nekaterih primerih kaže na resnejše zdravstvene težave. Natančna ocena bolnikove anamneze, prisotnosti drugih simptomov in morebitnih spremljajočih dejavnikov tveganja je ključna za določitev vzroka in pravočasno zdravljenje.

Kdo ima večje tveganje za otekanje gležnjev?

Otekanje gležnjev je pogosto povezano z določenimi dejavniki tveganja, ki povečujejo verjetnost njegovega pojava. Poznavanje teh dejavnikov je pomembno, saj omogoča pravočasno ukrepanje in preprečevanje morebitnih zapletov. Najpogostejši dejavniki tveganja vključujejo:

• Starost: S staranjem se povečuje tveganje za otekanje gležnjev, saj se sposobnost telesa za učinkovito cirkulacijo in obvladovanje tekočin pogosto zmanjša.
• Telesna masa in višina: Ljudje z višjo telesno težo in večjo višino so bolj nagnjeni k otekanju gležnjev, saj dodatna obremenitev vpliva na sklepe in cirkulacijo v spodnjih okončinah.
• Predhodne poškodbe gležnjev: Zvini, zlomi in operacije na gležnjih lahko oslabijo lokalne strukture in povečajo dovzetnost za otekanje, zlasti pri ponavljajočih se obremenitvah.
• Poklici, ki vključujejo dolgotrajno sedenje ali stanje: Ljudje, ki dolge ure preživijo v sedečem položaju (npr. pisarniški delavci ali vozniki) ali stoječem položaju (npr. blagajniki), imajo zaradi slabe cirkulacije večje tveganje za otekanje gležnjev.
• Neprimerna obutev: Tesna, neudobna ali nepravilno oblikovana obutev lahko ovira prekrvavitev v stopalih in gležnjih, kar prav tako prispeva k otekanju.

Prepoznavanje teh dejavnikov tveganja omogoča pravočasne ukrepe, kot so izboljšanje življenjskega sloga, izbira ustrezne obutve ali pravočasno zdravljenje obstoječih kroničnih bolezni, kar lahko znatno zmanjša tveganje za otekanje gležnjev in morebitne zaplete.

Otekanje gležnjev se lahko kaže z različnimi simptomi, ki so pogosto odvisni od osnovnega vzroka in resnosti stanja.

• Vidna oteklina: Prizadeto območje je opazno povečano zaradi nabiranja tekočine v mehkih tkivih okoli gležnja. Oteklina je lahko blaga in prehodna, pri resnejših stanjih pa izrazita in dolgotrajna.
• Bolečina in nelagodje: Oteklino pogosto spremlja občutek bolečine ali nelagodja, ki je lahko blag ali intenziven, odvisno od vzroka. Bolečina se običajno poveča med hojo, stanjem ali drugo obremenitvijo gležnja.
• Sprememba barve kože: Pri nekaterih ljudeh se pojavijo spremembe v barvi kože nad oteklim delom. Koža lahko postane modrikasta, kar nakazuje motnje v cirkulaciji, ali bleda, če je oteklina povezana z limfatičnimi ali žilnimi težavami.
• Omejena gibljivost: Zaradi otekanja in bolečine je gibanje gležnja pogosto oteženo. Zmanjšan obseg gibanja lahko povzroči težave pri vsakodnevnih opravilih, kot so hoja, vožnja ali nošenje čevljev, kar dodatno poslabša funkcionalnost gležnja.
• Topel občutek na dotik: Pri vnetnih ali infekcijskih procesih, ki povzročajo otekanje, je prizadeti predel pogosto topel na dotik. Ta simptom lahko spremljajo tudi rdečina, občutek utripanja ali splošna napetost v območju gležnja.

Simptomi otekanja gležnjev so lahko subtilni v zgodnjih fazah, vendar se z napredovanjem stanja pogosto poslabšajo. Pravočasna prepoznava teh znakov je ključnega pomena za določitev ustreznega vzroka.

Diagnoza temelji na dobri anamnezi, sledi ji klinični pregled z izvedbo smiselnih ortopedskih testov, če sumimo na mišično-skeletno poškodbo. Pri sumu na lateralne zvine gležnja se uporablja Sprednji predalčni test in Talar tilt test, pri medialnih zvinih pa Test everzije. Ob sumu na zlom se opravi tudi Ottawa pravila za gleženj, ki pomagajo pri odločanju o RTG diagnostiki.

Pomembna je tudi natančna palpacija otekline in bolečega predela. Smiselna je tudi izvedba diagnostičnih testov, odvisno na kaj nakazuje anamneza in predhodno izveden klinični pregled. V primeru suma na težavo z ledvicami se opravijo krvni testi, Dopplerska ultrazvočna preiskava za preverjanja pretoka krvi in RTG in MRI za oceno poškodb kosti in mehkih tkiv.

V akutni fazi se pri poškodbah priporoča se POLICE protokol (P – zaščita, OL – optimalna obremenitev, I – hlajenje, C – kompresija in E – elevacija), drugod pa je smiselna uporaba različnih zdravil za regulacijo težave.

Svetuje se terapija za manjšanje oteklin kot je presoterapija, manualna terapija z nežno sklepno mobilizacijo in masažo. V primeru izgubljene mišične moči je dobro uvajanje vaj za pridobivanje osnovne mišične moči.

Kinezioterapevti si prizadevajo obnoviti gibljivost z raznimi razteznimi vajami, s pomočjo progresivnih vaj za moč krepiti mišice okrog gležnja in spodnjega uda za podporo sklepu. Spodbuja se tudi propriocepcija in ravnotežje ter povečanje splošne funkcionalnosti, ki je potrebna za vsakodnevne aktivnosti.

Faza post rehabilitacije se osredotoča na dolgoročno vzdrževanje funkcionalnosti in fizične kondicije kot management kroničnih stanj.

Potrebno se je zavedati, da je treba uvesti preventivne ukrepe kot je zmanjšanje vnosa soli, spodbujanje redne telesne vadbe in izogibanje dolgotrajnemu sedenju in stanju.

Zgodnja diagnoza in ukrepanje sta bistvena za uspešen izid pri pacientih z otekanji gležnjev!

Prognoza je močno odvisna od osnovnega vzroka otekanja in pravočasnosti pravilnega zdravljenja. Pri akutnih poškodbah, otekanje zaradi prekomernega sedenja in infekcije in vnetja lahko izzvenijo v nekaj dneh do nekaj tednih. Ko pa gre za stanja kot je limfedem ali žilne poškodbe je trajanje rehabilitacije lahko daljše.

Ustrezno zdravljenje v Kliniki Medicofit je ključno za ugodno prognozo!

Bleakley, C. M., O’Connor, S., Tully, M. A., Rocke, L. G., MacAuley, D. C. in McDonough, S. M. (2007). The PRICE study (Protection Rest Ice Compression Elevation): design of a randomised controlled trial comparing standard versus cryokinetic ice applications in the management of acute ankle sprain [ISRCTN13903946]. BMC Musculoskeletal Disorders, 8(1), 125. https://doi.org/10.1186/1471-2474-8-125

Coté, D. J., Prentice, W. E., Jr, Hooker, D. N. in Shields, E. W. (1988). Comparison of Three Treatment Procedures for Minimizing Ankle Sprain Swelling. Physical Therapy, 68(7), 1072–1076. https://doi.org/10.1093/ptj/68.7.1072

Marron, C. D., McKay, D., Johnston, R., McAteer, E. in Stirling, W. I. (2005). Pseudo-aneurysm of the anterior tibial artery, a rare cause of ankle swelling following a sports injury. BMC Emergency Medicine, 5(1), 9. https://doi.org/10.1186/1471-227X-5-9

McCluskey, G. M., Blackburn, T. A. in Lewis, T. (1976). A treatment for ankle sprains. The American Journal of Sports Medicine, 4(4), 158–161. https://doi.org/10.1177/036354657600400406

Milgrom, C., Shlamkovitch, N., Finestone, A., Eldad, A., Laor, A., Danon, Y. L., Lavie, O., Wosk, J. in Simkin, A. (1991). Risk Factors for Lateral Ankle Sprain: A Prospective Study Among Military Recruits. Foot & Ankle, 12(1), 26–30. https://doi.org/10.1177/107110079101200105