Ste že kdaj občutili togost, omejeno gibljivost ali nenavadno bolečino v sklepih oziroma hrbtenici? Morda so krivi osteofiti – kostni izrastki, ki se pogosto pojavijo s staranjem in obrabo sklepov.
Osteofiti so s hrustancem pokriti kostni izrastki, ki se najpogosteje razvijejo na obrobju sinovialnega sklepa oziroma kosti. Največkrat nastanejo kot odgovor na poškodbo sklepnega hrustanca ali kosti, kar je še posebej pogosto pri osteoartritisu (OA). V nekaterih primerih lahko osteofiti tudi prispevajo k stabilnosti sklepov.
Najpogosteje se pojavljajo na področju vratu, ramen, kolena, spodnjega dela hrbta, prstov, stopal ali pet. Osteofiti so lahko nemoteči, včasih pa lahko povzročajo težave pri hoji (zaradi drgnjenja ob obutev), prizadenejo živce ali omejujejo gibanje.
Zakaj je fizioterapija pri osteofitih ključna? Pomaga zmanjšati bolečine, izboljšati mobilnost sklepov in preprečiti nadaljnje zaplete. Prav tako fizioterapija pomaga okrepiti pomembne mišice okrog sklepov, kar zmanjša obremenitev na kosti, sklepe in posledično tudi kostne izrastke. Redna in strokovno vodena fizioterapija omogoča lažje gibanje, večjo funkcionalnost in boljšo kakovost življenja.
Kaj jih povzroča, kako jih prepoznati in ali jih je mogoče preprečiti? V tem članku razkrivamo vse, kar morate vedeti o teh pogosto spregledanih spremembah v telesu!
Naročite se na fizioterapevtsko obravnavo simptomov osteofitov
Kostni izrastki oziroma osteofiti so majhne izrastline kostnine, ki so videti kot grudice na zunanji strani kosti. So precej pogosti in večinoma ne povzročajo resnih težav. Kljub temu pa so v določenih primerih vzrok za pojav simptomov, saj lahko dražijo mehka tkiva, vplivajo na gibanje sklepa ali pa pritiskajo na bližnje živce.
Osteofiti se najpogosteje pojavljajo na kosteh, ki so deležne velikih mehanskih obremenitev, kot je hrbtenica ali petnica. Pojavljajo se tudi na področjih kjer se tetive oziroma ligamenti pripenjajo na kost. Proces tvorjenja se prične kadar želi telo popraviti nedavno poškodbo blizu kosti ali pa kot odziv na mehansko obremenitev. Telo tvori dodatno kostnino (kot nekakšno kostno brazgotino) na področju poškodbe – ta proces se imenuje osteofitoza.
Kostne izrastke je možno opaziti, če so blizu kože. Na pogled je vidna majhna izboklina na členkih ali na pogačici, občuti pa se lahko na posameznem sklepu med gibanjem. Najpogostejša mesta, kjer se pojavljajo osteofiti so stopalo (še posebej na področju pete), dlan (na področju interfalangealnih sklepov oz. na členkih), rama, kolk, koleno, vrat in hrbtenica.
Simptome osteofitov se lahko učinkovito obravnava na konzervativen način s fizioterapijo, medtem ko se jih lahko popolnoma odstrani zgolj s kirurškim posegom.
V patofiziologiji nastanka osteofitov ima pomembno vlogo transformacijski rastni dejavnik β (TGF-β). Pri tem ima vpliv genetska predispozicija (pri določenih etičnih skupinah), gostota kosti (npr. določene populacije imajo nižjo kostno gostoto, kar vpliva na hitrejšo degeneracijo sklepov), življenjski slog (večje tveganje, zaradi prehranskih navad, telesne aktivnosti in indeksa telesne mase) ter razširjenost vnetnih bolezni (določene avtoimunske bolezni prispevajo k razvoju osteofitov). Čeprav tudi rasni dejavniki igrajo določeno vlogo, sta ključna preventiva in zgodnje zdravljenje ne glede na genetsko predispozicijo.
Vzrokov za nastanek osteofitov je več, večinoma pa so povezani z obrabo sklepov, poškodbami kosti in regeneracijskimi procesi telesa.
Najpogostejši izmed vzrokov so bolezenska stanja, kot je osteoartitis (obraba sklepnega hrustanca spodbuja tvorbo dodatne kostnine), degeneracija hrbtenice (s staranjem se medvretenčne ploščice tanjšajo, kar poveča obremenitev vretenc in nastanek kostnih izrastkov), poškodbe sklepov v obdobju razvoja (nenormalna rast kosti), kronična vnetja (pospešijo tvorbo osteofitov) in dolgotrajna mehanska preobremenitev (npr. prekomerna telesna teža, drža in ponavljajoči se gibi povečajo obremenitev na sklepe).
Stanja, kjer se pogosto pojavijo osteofiti so:
Osteofiti so posledica naravne prilagoditve telesa, ki jih pospešijo mnogi dejavniki!
Dejavniki tveganja
Razvoj osteofitov je najpogosteje povezan s procesom staranja in obrabe sklepov, vendar obstaja več dejavnikov, ki lahko povečajo tveganje za njihov nastanek.
Dejavniki tveganja za razvoj osteofitov so:
- starost (pri starejših se pogosteje pojavljajo),
- povišan indeks telesne mase – ITM (povečan pritisk na kolena, kolke in hrbtenico),
- pretekle poškodbe (zlomi in izpahi),
- neprimerna telesna dejavnost,
- vnetne bolezni (revmatoidni artritis),
- drugi genetski faktorji (dednost) in
- okoljski dejavniki.
Zmanjšanje tveganj s pravilno telesno aktivnostjo, zdravo prehrano in ustrezno skrbjo za sklepe lahko pomaga upočasniti razvoj osteofitov ter trajno zmanjšati simptome!
Osteofiti ne povzročajo simptomov v vseh primerih. V bistvu je pogosto, da se posameznik sploh ne zaveda, da ima na določenem področju telesa osteofite, saj ti ne povzročajo težav. Navkljub temu pa so kostni izrastki lahko včasih vzrok za nepojasnjeno bolečino ali togost ob gibanju.
Simptomi osteofitov so odvisni od njihove lokacije in morebitnega pritiska na živce ali okoliška tkiva. Kadar kostni izrastek pritiska na bližnji živec se simptomi kažejo kot bolečina, mravljinčenje, odrevenelost ali šibkost.
Pogosto so brez simptomov, vendar lahko povzročajo:
- bolečine (npr. pri hoji),
- togost,
- omejujejo obseg gibanja,
- šibkost mišic,
- mravljinčenje ali odrevenelost (če pritiskajo na živce),
- vplivajo na kakovost življenja in
- povzročajo številne simptome na hrbtenici.
Če simptomi napredujejo ali povzročajo večje omejitve, je smiselno poiskati strokovno pomoč in ustrezno zdravljenje!
Naročite se na fizioterapevtsko obravnavo simptomov osteofitov.
Diagnoza
Večina kostnih izrastkov ne potrebuje posebne obravnave. V primeru, da osteofit povzroča bolečino ali ovira gibanje pa se je smiselno posvetovati s strokovnjakom. Večinoma jih je možno obravnavati konzervativno, v nekaterih primerih pa se svetuje kirurški poseg.
Pomembna je dobra anamneza in učinkovit klinični pregled, kjer preverimo simptome, kot so bolečina, togost ali omejena gibljivost. Prav tako je potrebno preveriti mišično jakost in obseg gibljivosti. Po potrebi se izvedejo tudi specialni ortopedski testi. Priporočljiva slikovna diagnostika je RTG, saj ta prikaže kostne izrastke in stopnjo obrabe sklepa. Prav tako je indiciran CT za natančnejši vpogled v strukturo kosti, še posebej pri osteofitih na hrbtenici. V primeru draženja mehkih tkiv, živcev in hrustanec pa se uporablja MRI. Zatem sledi posvet in izdelava individualnega načrta zdravljenja.
Za primerno zdravljenje je potrebna tudi klasifikacija osteofitov. Poznamo tri vrste osteofitov. Vlečni osteofiti se pojavlja na mestu, kjer se pripenjajo tetive in vezi, vnetni osteofiti, ki ga predstavlja sindezmofit na mestu, kjer se vezi in tetive pripenjajo na kost (opazimo pri ankilozirajočem spondilitisu) ter pravi osteofit ali osteohondrofit (hondroosteofit), ki nastane v periostu nad kostjo, na stiku med hrustancem in kostjo.
Pravilna diagnoza je ključna za izbiro ustreznega zdravljenja in preprečevanje nadaljnjih zapletov!
Potek zdravljenja
Osteofite, ki povzročajo težave je mogoče zdraviti skupaj s splošnim zdravljenjem in ne potrebujejo posebne obravnave. Sama odstranitev osteofita ni pogosta, razen v primeru, da ta draži živec v hrbtenici ali omejuje gibanje v sklepu. V tem primeru je potrebna operacija.
Konzervativno zdravljenje je prva izbira pri osebah z osteofiti, kjer se terapija začne s protibolečinskimi in protivnetnimi zdravili za zmanjšanja vnetja in bolečine. Prav tako je potreben zgoden začetek s fizioterapijo za izboljšanje gibljivosti (manualna terapija), krepitev mišic in razbremenitev prizadetih sklepov. V akutni fazi lahko simptome lajšamo z Wintecare TECAR terapijo. Znanstvene študije tudi dokazujejo pozitivne učinke pri terapiji z ultrazvokom za zmanjšanje vnetja ter splošno izboljšanje prekrvavitve. V praksi se je za izjemno učinkovito izkazala tudi uporaba udarnih globinskih valov (ESWT).
Kinezioterapija se začne z razteznimi vajami za ohranjanje gibljivosti sklepov in krepilnimi vajami za stabilizacijo prizadetega predela in zmanjšanja pritiska na sklepe. Smiselne so tudi vaje za sklepno stabilizacijo in kineziološke vaje za propriocepcijo. Prav tako je pomembno izvajanje specialnih vaj za ravnotežje in trening mišične vzdržljivosti ter aerobne vadbe. Kinezioterapija je ciljno usmerjena v vaje za izboljšanje funkcionalnosti prizadetega sklepa.
Postrehabilitacija temelji na izobraževanju oseb o spremembi življenjskega sloga s prilagoditvijo telesne aktivnosti, izgubo telesne teže in izboljšanje drže. Prav tako je potrebno dolgoročno vzdrževanje funkcionalnosti sklepov in preventivne moči, s čimer se znazno zmanjša možnost pojava kroničnih bolečin.
Pravilna kombinacija terapij pomaga zmanjšati simptome in omogoča boljšo kakovost življenja brez invazivnih posegov!
Prognoza in trajanje rehabilitacije
Prognoza pri osteofitih je odvisna od njihove lokacije, velikosti in vpliva na okoliška tkiva. Če ne povzročajo večjih težav lahko z ustreznim zdravljenjem in fizioterapijo uspešno obvladamo simptome in preprečimo njihovo poslabšanje in napredovanje. Pri hujših primerih, kjer osteofiti pritiskajo na živce ali močno omejujejo gibanje, je indicirana operacija.
Čas rehabilitacije je odvisen od resnosti simptomov in izbrane terapije:
- konzervativno zdravljenje (traja od več tednov do nekaj mesecev redne fizioterapije) ali
- po operaciji (rehabilitacija traja od 10 tednov do več mesecev, odvisno od obsega posega in prizadetega območja).
V kliniki Medicofit s celostnim pristopom in sodobnimi rehabilitacijskimi metodami pomagamo učinkovito obvladovati težave z osteofiti ter izboljšati gibljivost in kakovost življenja posameznikov!
Bennell, K. L., Hinman, R. S., Metcalf, B. R., Buchbinder, R., McConnell, J., McColl, G., Green, S. in Crossley, K. M. (2005). Efficacy of physiotherapy management of knee joint osteoarthritis: a randomised, double blind, placebo controlled trial. Annals of the Rheumatic Diseases, 64(6), 906–912. https://doi.org/10.1136/ard.2004.026526
Klaassen, Z., Tubbs, R. S., Apaydin, N., Hage, R., Jordan, R. in Loukas, M. (2011). Vertebral spinal osteophytes. Anatomical Science International, 86(1), 1–9. https://doi.org/10.1007/s12565-010-0080-8
Osteophyte. (b. d.). Physiopedia. Pridobljeno 26. februar 2025, s https://www.physio-pedia.com/Osteophyte
van der Kraan, P. M. in van den Berg, W. B. (2007). Osteophytes: relevance and biology. Osteoarthritis and Cartilage, 15(3), 237–244. https://doi.org/10.1016/j.joca.2006.11.006
Wong, S. H. J., Chiu, K. Y. in Yan, C. H. (2016). Review Article: Osteophytes. Journal of Orthopaedic Surgery, 24(3), 403–410. https://doi.org/10.1177/1602400327
