Sprehajate se po gozdu in nenadoma občutite, kako vam gleženj popusti pod vašo težo telesa. Mnogi so to že občutili, saj je zvin gležnja izredno pogosta poškodba. Vendar se lahko ob ponavljajočih zvinih razvije v trajen problem – nestabilnost gležnja.
Nestabilnost gležnja nastane po večkratnih poškodbah gležnja s posledičnimi rupturami vezi. To običajno vodi do primanjkljaja v ravnotežju, propriocepciji, reakcijskem času in mišični moči.
Ob neustreznem zdravljenju zvinov gležnja lahko to vodi v kronično nestabilnost gležnja, kjer se hitreje pojavi artroza gležnja, omejena je gibljivost in funkcionalnost, pojavijo se lahko težave z drugimi sklepi, kot so kolena, kolki in hrbtenica. Splošno pa vodi v nezadovoljstvo pacientov in zmanjšano kakovost življenja!
Zato je ključnega pomena, da ukrepamo že ob prvih znakih nestabilnosti z ustreznim programom fizioterapije, ki vključujejo krepilne vaje, vaje za ravnotežje, propriocepcijo in stremi k povrnitvi polne funkcionalnosti sklepa!
Vzroki za nastanek se pričnejo z predhodno poškodbo (zvin gležnja), ki se nato deli na različne mehanske spremembe sklepa (npr. laksnost vezi), senzorne in percepcijske spremembe (npr. bolečina in občutek nestabilnosti) in gibalno-funkcionalne spremembe (npr. šibkost mišic in slabo ravnotežje).
Na vse te spremembe vpliva tudi okolje (npr. delo), v katerem pacient živi in njegove osebne lastnosti (npr. višina in masa). Vse to vpliva na izid poškodbe in njeno izraženost (hujša nestabilnost, zmerna ali ni prisotne nestabilnosti).
Dejavniki tveganja
Poznamo notranje in zunanje dejavnike tveganja za nestabilnost gležnja. Med notranje (intrizične) dejavnike tveganja uvrščamo:
- Starost (najpogosteje pri mladih),
- spol (nekoliko pogosteje pri ženskah),
- telesna sestava (povišan ITM – indeks telesne mase),
- predhodne poškodbe,
- fizična pripravljenost (oslabljena mišična moč, ravnotežje)
- anatomske nepravilnosti gležnja in
- psihološki dejavniki (motivacija in tekmovalnost).
Zunanji dejavnik tveganja je pa predvsem šport – večje tveganje imajo ekipni športi.
- Občutek nestabilnosti – Pogosto se pojavlja občutek, da bo gleženj “pobegnil” ali se “sesedel”, še posebej med hojo po neravnih površinah ali pri telesni aktivnosti.
- Pogosti zvini gležnja – Ljudje z nestabilnim gležnjem so bolj nagnjeni k ponavljajočim se zvinom, še posebej pri športnih aktivnostih ali hitrih spremembah smeri.
- Bolečina in otekanje – Po poškodbah ali pri vsakodnevnih aktivnostih se lahko pojavijo bolečine in oteklina okoli gležnja.
- Občutek šibkosti v gležnju – Zaradi oslabelih vezi ali mišic okoli gležnja je prisoten občutek šibkosti, ki otežuje hojo in druge aktivnosti.
- Zmanjšana gibljivost – Občutek okorelosti ali omejena gibljivost v gležnju, kar lahko vpliva na vsakodnevne aktivnosti, kot je hoja po stopnicah ali tek.
Ko so simptomi vztrajni je potrebno obiskati strokovnjaka za pravilno diagnozo in zdravljenje!
Naročite se na rehabilitacijo nestabilnosti gležnja
Diagnostična terapija, prva faza celostne rehabilitacije, se začne z anamnezo, kjer nam pacient sam pove, da ima občutek nestabilnega in bolečega gležnja, ki se pojavlja ko hodi po neravni podlagi ali pri večjih obremenitvah.
S podrobnim kliničnim pregledom in slikovno diagnostiko (MRI in UZ) pogosto najdemo poškodbo vezi gležnja, najpogosteje na lateralni strani, redkeje pa na medialni.
Pri kliničnem pregledu prav tako preverimo propriocepcijo pacienta in mišično moč s testi mišic proti uporu ali manualnim mišičnim testiranjem (MMT). Lahko se izvedejo tudi specialni ortopedski testi za zvine gležnja – Sprednji predalčni test in Talar tilt test.
Poznamo tudi dva testa, ki sta dobra napovedna dejavnika za nestabilnost gležnja:
- Ravnotežni test risanja zvezde (SEBT) in
- Merjenje sposobnosti stopala in gležnja.
Sledi priprava individualnega načrta celostnega zdravljenja.
Specialno zdravljenje nestabilnosti gležnja
Za zdravljenje se priporoča fizioterapevtsko obravnavo, ki temelji na vajah za stabilizacijo in propriocepcijo gležnja! V primeru, da je konzervativna obravnava neučinkovita v 3-4 mesecih, se odločimo za operativno zdravljenje z rekonstrukcijo vezi.
Akutna faza je pomembna, saj se takrat začne izvajanje protibolečinske in protivnetne terapije s pomočjo Wintercare Tecar terapije, kineziotapinga in Sixtus ultrazvočne krioterapije. To bo omogočilo omilitev simptomov bolečine in otekline, kjer boste nato lažje nadaljevali z izvajanjem različnih vaj pod vodstvom strokovnjakov.
Svetuje se tudi aktivna in pasivna sklepna mobilizacija za povečanje gibljivosti ter, da se pacient nauči osnovnih vaj propriocepcije in vaj za mišično vezivno moč.
- Primer vaje za propriocepcijo in ravnotežje (stoja na eni nogi)
Pacient izvede stojo na eni nogi, kjer vzdržuje ravnotežje. Roke ima ob telesu ali v odmiku za boljše ravnotežje. Vajo otežimo z različnimi neravnimi podlagami, bosu žogo, deskami, trampolinom. Oseba lahko tudi zapre oči za večji izziv ali premika roke ali noge ter glavo. Izvede 3 serije po 30 sekund na vsaki nogi.
V kinezioterapevtski fazi se vaje otežijo s progresivnimi vajami za sklepno stabilizacijo, propriocepcijo in mišično vezivno moč. Pomembno je postopno obremenjevanje z različnimi izometričnimi, koncentričnimi in ekscentričnimi vajami.
To pozitivno vpliva na funkcionalne sposobnosti, izboljša se mišična moč in krepi se propriocepcija gležnja. Ne smemo pozabiti na specialne vaje za izboljšanje ravnotežja, da se izboljša nadzor nad držo in zavedanje položajev sklepov. Za rekreativne in profesionalne športnike je prav tako pomembno izvajanje specifičnih vaj za rehabilitacijo športnikov.
- Primer vaje za mišično-vezivno moč (dvig na prste)
Vaja je namenjena krepitvi mišic meč, stopala in vezi, ki stabilizirajo gleženj. Navodilo je, da stojite pokončno, stopala so v širini bokov, z rokami se lahko oprete na stol ali steno. Nato počasi dvignete pete od tal in položaj na prstih zadržite 3 s. Sledi spust nazaj na tla, kjer moramo nadzirati počasno gibanje.
Vajo otežimo z izvedbo na eni nogi, višji stopnici ali na nestabilni podlagi (blazini ali bosu žogi). Izvedemo 3 serije z 12 dvigi.
- Primer izokinetične vaje (enonožni romunski dvig)
Vaja skrbi za krepitev mišic celotnega spodnjega uda, predvsem zadnjih stegenskih, zadnjičnih ter notranjih stabilizatorjev. Z enonožno izvedbo izboljšujemo tudi ravnotežje in pomagamo pri izboljšanju funkcionalnosti.
Vaša naloga je, da stojite izravnano, noge so v širini bokov. V rokah držite utež. Težo prenesite na eno izmed nog, drugo pa dvignite nekoliko od tal oziroma se oprete le na prste.
Upognete kolena in boke in se nagnite naprej. Vaša hrbtenica naj bo izravnana, glava v liniji hrbta. Ko pridemo do najnižjega položaja se dvignemo nazaj navzgor. Napredna različica vaje je s težjimi utežmi. Vajo izvedemo v 3 serijah po 10 ponovitev.
Faza post rehabilitacije pa služi dolgoročnemu vzdrževanju funkcionalnosti sklepov in pridobljene preventivne moči.
Paciente je potrebno tudi primerno izobraziti o svojem stanju in priporočiti uporabo opornic, predvsem pri športnikih, ki imajo večje tveganje za ponovitev poškodbe ali razvoj kronične nestabilnosti gležnja. Vse pa naj bo individualno prilagojeno posamezniku.
Prognoza pri nestabilnosti je zelo pozitivna, vendar je pri tem potrebno upoštevati stopnjo in vrsto poškodbe, če je oseba deležna primernega zdravljenja od začetka, saj intenzivna fizioterapija je ključna za trajno izboljšanje stanja.
Veliko vlogo igra tudi starost in fizična pripravljenost pacienta, kjer mladi športniki najpogosteje najhitreje okrevajo. Najpomembneje je upoštevanje navodil fizioterapevtov in kineziologov ter sledenje rehabilitacijskem programu z rednim in pravilnim izvajanjem vaj.
Trajanje rehabilitacije je odvisno od stopnje poškodbe, navadno pri blagi nestabilnosti traja do 3 tedne, pri zmerni 3-6 tednov in pri hudi 6-12 tednov ali dlje, če je potrebna operacija.
Klinika Medicofit rehabilitacijski program prilagodi vsakemu posamezniku in tako povrne moč, stabilnost in funkcionalnost gležnja na najvišji nivo!
Cha, S.-H. in Kim, J.-S. (2009). The Effects of Balance Exercises on Functional Ankle Stability with Ankle Sprained Patients. The Official Journal of the Korean Academy of Kinesiology, 11(2), 73–83.
Chronic Ankle Instability. (b. d.). Physiopedia. Pridobljeno 9. oktober 2024, s https://www.physio-pedia.com/Chronic_Ankle_Instability
Delahunt, E. in Remus, A. (2019). Risk Factors for Lateral Ankle Sprains and Chronic Ankle Instability. Journal of Athletic Training, 54(6), 611–616. https://doi.org/10.4085/1062-6050-44-18
Ferran, N. A., Oliva, F. in Maffulli, N. (2009). Ankle Instability. Sports Medicine and Arthroscopy Review, 17(2), 139. https://doi.org/10.1097/JSA.0b013e3181a3d790
Hussein, Mohsen (2021). Ortopedija za fizioterapevte. URN:NBN:SI:DOC-W6P9NIHD from http://www.dlib.si
