Ali ste strasten tekač? Ali morda uživate v drugih športih, kot so kolesarjenje, smučanje ali košarka? Če je vaš odgovor pritrdilen, potem veste, kako pomembno je, da vaša kolena delujejo brezhibno. Velika verjetnost je, da ste ob športni aktivnosti že kdaj začutili ostro ali pekočo bolečino na zunanji strani kolena.
Tekaško koleno ali sindrom iliotibialnega trakta je stanje, ki nastane zaradi prekomerne obremenitve iliotibialnega trakta. Stanje označuje vnetje, ki se primarno kaže z bolečino na zunanji strani kolena. Bolečina se po navadi poslabša ob hoji ali teku po klancu navzdol in ob večjih obremenitvah.
Stanje lahko označimo kot značilen primer preobremenitvenega sindroma. Je eden najpogostejših primerov preobremenitve pri tekačih. Prizadene 12-16 % športnikov in jih pogosto prisili, da začasno ali celo trajno prenehajo s svojo športno dejavnostjo.
Tek, ki spada med aerobno vadbo, s svojimi prednostmi iz kardiovaskularnega vidika skrbi za optimalne vitalne znake in za funkcionalno delovanje mišično-skeletnega sistema. Kljub vsem dobrim lastnostim rednega tekaškega treninga, pa lahko nepravilna tekaška tehnika povzroča številne težave.
V kliniki Medicofit smo razvili celostni program zdravljenja preobremenitvenih poškodb kolena. Kako vas vodimo od tekaškega kolena do življenja brez bolečin in svobodnega gibanja, vam predstavljamo v nadaljevanju.
Naročite se na zdravljenje tekaškega kolena
Tekaško koleno (znano tudi kot sindrom iliotibialnega trakta) se pojavi ob prekomerni obremenitvi iliotibialnega trakta. Poimenovanje izvira iz prekomernih obremenitev, do katerih najpogosteje prihaja med tekom. Tipičen simptom je pojav bolečine na zunanji strani kolena (področje lateralnega epikondila stegnenice), predvsem v območju 30° upogiba kolena ob prenosu teže na poškodovano nogo.
Bolečina na zunanji strani kolena se stopnjuje, če se aktivnost ne prilagodi ali začasno ustavi. Nemalokrat se stanje prepozna že ob pojavu otekline in/ali pekočega občutka ter slišnih krepitacij.
Ali ste vedeli, da so tekaško koleno prvič opisali pri rekrutih vojske ZDA, med njihovim usposabljanjem leta 1975? Od takrat je bil pogosto diagnosticiran pri tekačih na dolge razdalje, kolesarjih, smučarjih, hokejistih košarkarjih in nogometaših. Omenjene športne aktivnosti temeljijo na hitrem in podaljšanem gibanju kolena skozi upogibanje in iztegovanje.
Neprimerno zasnovan vadbeni program in neprilagojene ter prekomerne tekaške ali druge obremenitve predstavljajo glavni dejavnik tveganja za pojav tekaškega kolena.
Kombinacija biomehanskih značilnosti gibanja, nenadnih sprememb treninga in preobremenitev je pogost razlog za pojav skrajšav iliotibialnega trakta, slabše mišične moči odmikalk in zunanjih rotatorjev kolka.
Anatomija iliotibialnega trakta
Iliotibialni trakt je debel snop vezivne fascije, ki poteka po lateralni (zunanji) površini noge od zgornjega dela medenice vse pod koleno. Sestavljen iz fascije mišic gluteus maximus, gluteus medius in tensor fasciae latae (TFL).
Poteka površinsko nad mišico vastus lateralis in se prirašča na Gerdyjev izrastek platoja tibie (golenice) ter delno na epikondil stegnenice. Obstaja tudi sprednji podaljšek, imenovan iliopatelarni trak, ki se prirašča na pogačico in preprečuje njen medialni premik.
Iliotibialni trakt sestavljajo kolagenska vlakna. Kolagen je najmočnejša beljakovina, ki jo najdemo v naravi. Kolagenska vlakna so organizirano usmerjena vertikalno, kar omogoča boljšo absorpcijo obremenitve pri nosilnih dejavnostih. Med plastmi kolagena je tudi majhna količina elastičnih vlaken, ki omogočajo dodatno elastičnost in gibljivost, kar pripomore k učinkovitemu prenosu obremenitev.
Glavna funkcija iliotibialnega trakta je stabilizacija kolka in kolena ter zagotavljanje lateralne podpore spodnjemu udu. To omogoča trdno stebričasto strukturo, na kateri lahko stojimo (zlasti na eni nogi) in pomaga stabilizirati medenico med gibanjem.
Zakaj nastane tekaško koleno?
Etiologija tekaškega kolena je predmet kontroverzne razprave. V kontekstu mehanizma bolečin sta trenutno v veljavi dve obrazložitvi.
Tradicionalna obrazložitev izhaja iz prepričanja, da je trenje med ITT in lateralnim femoralnim epikondilom razlog za draženje tetive – pojasnilo, ki ga podpirajo nekatere empirične študije, ki kažejo na anteroposteriorno gibanje ITT med upogibanjem in iztegovanjem kolena.
Novejše ugotovitve kažejo, da je iliotibialni trakt trdno pritrjen na lateralni femoralni epikondil z vlaknastim nitjem, ki preprečuje drsenje med traktom in kostjo v anteroposteriorni smeri. Iz tega izhaja obrazložitev, da lahko prekomerna napetost v iliotibialnem traktu povzroči stiskanje spodaj ležečega maščobnega tkiva ali burze, kar povzroči vnetje in bolečino – pojavi se ob hkratnem gibu notranje rotacije kolena in kolka pri 30° upogibu kolenu.
Dejavniki tveganja za nastanek tekaškega kolena
Razumevanje dejavnikov tveganja je ključnega pomena za preprečevanje in obvladovanje težav pri teku.
Najpogostejši dejavniki tveganja so:
- slaba biomehanika gibanja (tehnika teka ali kolesarjenja; predvsem notranja rotacija kolen in bokov),
- neravnovesje mišic kolka med levo in desno stranjo telesa,
- šibkost mišic kolkov, zadnjice, notranje glave kvadricepsa (stegenske mišice) in telesnega jedra,
- slab nadzor stopalnega loka (ploska stopala) ali pretirana pronacija stopala med tekom,
- obrabljeni ali neprimerni športni čevlji,
- naglo povečanje telesnih obremenitev (števila pretečenih kilometrov ali intenzitete dejavnosti),
- prekomereno intenzivna pohodniška aktivnost (predvsem tek po hribu navzdol),
- dolgotrajno tekanje ali kolesarjenje (priprava na polmaratone, maratone, ultra-maratone).
Zgodnje prepoznavanje dejavnikov tveganja za tekaško koleno in pravočasno ukrepanje s fizioterapevtskim pristopom omogoča tekačem in drugim športnikom, da se vrnejo k športnim aktivnostim, brez nepotrebnih prekinitev zaradi bolečin ali poškodb.
Kako pogosto je tekaško koleno?
Tekaško koleno se resda pogosto pojavlja pri tekačih na dolge proge, vendar lahko prizadene tudi posameznike, ki se ukvarjajo z drugimi športi in aktivnostmi. To vključuje kolesarjenje, smučanje, nogomet in številne druge športe.
Tekaško koleno se pri ženskah pojavlja pogosteje kot pri moških. Pri moških se prevalenca giblje med 16 % in 50 %, medtem, ko pri ženskah pojavnost z leti narašča in prizadene tudi do 80 % posameznic.
V eni izmed znanstvenih študij je bilo ugotovljeno, da imajo ženske zaradi oblike medenice povečan kot za izvajanje giba zunanje rotacije kolka. Posledično je s tem večja tudi notranja rotacija kolena, kar povzroča večjo dovzetnost za pojav tekaškega kolena.
Simptomi tekaškega kolena
Glavni simptom tekaškega kolena je ostra bolečina, pekoč občutek ali nelagodje na zunanji strani kolena, ki se lahko širi po nogi in sega proti boku.
Značilna je tudi bolečina, ki je hujša pri teku navzdol. Številni pacienti poročajo, da se bolečina začne na določeni točki med tekom ali kolesarjenjem ter izgine kmalu po prenehanju aktivnosti.
Običajno boste občutili bolečino le med izvajanjem dejavnosti, ki poslabša težavo. Če se težava nadaljuje in postaja hujša, lahko začne vplivati tudi na vzorec hoje ter povzročati nelagodje pri hoji po stopnicah ali sedenju z upognjenimi koleni.
Najpogostejši simptomi tekaškega kolena so:
- ostra ali pekoča bolečina tik nad sklepno špranjo na zunanji strani kolena,
- bolečina, ki se poslabša ob teku ali drugih ponavljajočih se dejavnostih,
- oteklina na zunanji strani kolena,
- bolečina pri hoji po klancu navzdol ali pri spuščanju po stopnicah,
- postopen pojav simptomov, ki lahko omejujejo izvajanje športnih aktivnosti.
Bolečina se lahko že v manjši intenziteti stopnjuje pri hoji po klancu navzdol, pri kolesarjenju, teku. Specialna rehabilitacija s progresivnim obremenjevanjem kolena je ključna za uspešno zdravljenje in dolgoročni učinek!
Naročite se na zdravljenje tekaškega kolena
Zdravljenje tekaškega kolena v kliniki Medicofit
Proces zdravljenja tekaškega kolena traja od štiri do osem tednov, v primeru kroničnega stanja tudi do 12 tednov.
Tekaško koleno se lahko po nekaj dneh mirovanja umiri, vendar to velja le za akutno fazo poškodbe. V tem obdobju se stanje lahko popravi že po tem, ko koleno hladimo z namenom lajšanja in ublažitve simptomov.
Diagnostični pregled
Zagotoviti natančno diagnozo sindroma iliotibialnega traku je ključnega pomena, saj omogoča izbiro najučinkovitejšega načrta zdravljenja. Diagnoza bo postavljena s strani fizioterapevta diagnostika, s celovito klinično oceno.
Specialist se bo z vami pogovoril o vaši pretekli zdravstveni anamnezi, poteku simptomov, vaših vsakodnevnih dejavnostih in vadbeni rutini, da bo pridobili vpogled v vašo verjetno diagnozo.
Po konzultaciji bo fizioterapevt izvedel vrsto testov, ki bodo pomagali pri postavitvi diagnoze. Klinična ocena stanja vključuje:
- oceno obsega gibljivosti kolenskega in kolčnega sklepa ter mišične moči,
- oceno dolžine mišic in njihove prožnosti,
- opazovanje kvalitete gibanja kolena in izvajanja dejavnosti, kot so počepi, poskoki, skakanje in tek,
- preverjanje drugih delov telesa po potrebi, kot so stopala in spodnji del hrbta,
- inspekcija in palcapija kolenskega sklepa in iliotibialnega traka,
- izvedba specialnih testov – za tekaško koleno sta specifična Oberjev in Noblov test.
Klinična ocena je običajno dovolj za postavitev diagnoze sindroma iliotibialnega traku. Slikovna diagnostika v večini primerov ni potrebna. Zanjo se odločimo, kadar potrebujemo dodatne informacije o sklepnih strukturah, ki povzročajo vnetje.
Akutna fizioterapija
Glavni cilj v akutni fazi rehabilitacije tekaškega kolena je doseganje ustrezne gibljivosti in napetosti tako iliotibialnega trakta, kot tudi drugih sosednjih struktur. Ustrezna gibljivost služi kot dobra predpriprava za kasnejše izboljšanje mišične moči.
Terapija prožilnih točk ali miofascialno sproščanje se uporabljata z namenom sproščanja miofascialnih omejitev in zmanjšanja napetosti ITT – na samem traktu in na sosednjih mišicah, kot so vastus lateralis, biceps femoris ali TFL.
Ali ste vedeli, da v akutni fazi izvajamo predvsem vaje za raztezanje? Raztezanje se priporoča že v zgodnjih fazah rehabilitacije in je namenjeno razbremenitvi napetosti v ITT ter zmanjšanju kompresijskih sil, ki delujejo na tkiva pod njo.
Pomemben je dovolj dolgo trajajoč (vsaj 30 sekundni) raztezni, ki je prilagojen pacientu. Takšen razteg izboljšuje elastičnost ter prožnost prizadetih struktur. Raztezne vaje morajo bitikombinirane z manualno terapijo, ki jo aplicira fizioterapevt glede na stanje pacienta.
TECAR Wintecare terapija in Summus laserska terapija sta dve kakovostni terapevtski možnosti za zdravljenje tekaškega kolena.
TECAR terapija je termična terapija, ki globoko prenaša energijo do poškodovanega območja, zmanjšuje bolečino ter spodbuja vensko in limfno drenažo. Pomaga tudi pri vnetjih kit, burz, bolečinah mehkih tkiv ter poškodbah sklepov, kosti in mišic. Ta terapija združuje mehanizma globinskega povišanja temperature in povečanja energijskega potenciala celičnih membran, kar izboljšuje stimulacijo celic, krvni obtok in pospešuje fiziološke procese za uravnavanje tkivne fiziologije.
Laser terapija uporablja ojačan visoko energijski laserski žarek za pospeševanje metabolnih procesov in procesov celjenja v mehkih tkivih. Svetloba prodre skozi tkiva in ima biološke in fiziološke učinke.
Instumentalna terapija izboljša mikrocirkulacijo, imunoregulacijo, živčno prevodnost in celjenje poškodovanega tkiva. Terapija je uspešna pri zmanjševanju napetosti mišic in bolečine ter se uporablja za zdravljenje različnih poškodb v akutni in subakutni fazi.
Postakutna kineziologija
Funkcionalna faza rehabilitacije tekaškega kolena poteka pod nadzorom specialistov za kineziologijo. V funkcionalni fazi rehabilitacije pride na vrsto vadba za moč, kjer je poudarek na krepitvi mišic odmikalk kolka. Smiselno je slediti utemeljenemu programu progresivno sestavljenih krepilnih vaj.
Zakaj je pomembna krepitev mišic, ki izvajajo abdukcijo kolka? Šibkost mišic gluteus medius lahko sproži kompenzacijsko povečanje aktivnosti tensor fasciae latae (TFL), kar povzroči večje napetostne sile na iliotibialni trakt. V rehabilitaciji se, za korekcijo mišičnega neravnovesja, priporočajo vaje, kot so dvig medenice ali enonožni počepi.
V začetku rehabilitacije se uporabljajo različne variacije dvonožne izvedbe vaj, kasneje sledi nadgradnja na enonožno izvedbo. Pri enonožni oziroma unilateralni izvedbi je aktivacija stabilizatorskih mišic kolka večja kot pri dvonožni izvedbi.
Za dolgoročno uspešnost zdravljenja se uporabljajo še naslednji primeri vaj: abdukcija kolka, dvig bokov, spust medenice, počep v razkoraku, izpadni koraki, izpadni koraki z drsnikom, enonožni mrtvi dvig, enonožni počep. Vsi našteti primeri vaj se s postopno progresijo usmerjajo po metodi vzdržljivosti v moči.
Pridobljena moč mišic, ki odmikajo kolk (abduktorji kolka) vzporedno izboljša simptome tekaškega kolena. Tveganje za nastanek tekaškega kolena prav tako povzročajo oslabljene mišice stopala, ki povzročajo, da stopalo med tekom koleno »sili« v pretiran gib pronacije stopala.
Eden izmed ciljev rehabilitacije tekaškega kolena je tudi izboljšanje biomehanike stopala z vadbo propriocepije ter specialnimi vajami moči za predel goleni.
Preventivna kinezioterapija
Kljub temu, da zdravljenje prinese umiritev bolečin in izboljšano mišično moč, lahko pride do ponovitve poškodbe.
Za ohranjanje optimalnega zdravja vaših kolen in preprečevanje ponovitve tekaškega kolena, smo za vas pripravili preventivni program vadbe. Ta program je namenjen ohranjanju in izboljšanju kondicije vašega kolena ter celotnega telesa.
S postrehabilitacijskim programom uspešno zmanjšujemo tveganje za ponovitev poškodbe. Zdrava in močna kolena so ključna za uživanje v športni aktivnosti brez bolečin.
ŠTUDIJA PRIMERA
Osnovni podatki o pacientu: 29-letni rekreativni tekač je med enem izmed treningov začutil topo bolečino na zunanji strani kolena, ki se je ob prenehanju teka zmanjšala. Bolečina se mu je ponovila tudi v prihodnjih treningih. Zaradi nelagodja se je odločil za obisk diagnostične terapije.
Začetno stanje: Ob uvodnem kliničnem pregledu je bila prisotna lokalizirana bolečina na lateralni strani kolenskega sklepa. Palpacija iliotibialnega trakta je izzvala značilno bolečino. Specialni ortopedski testi so potrdili razdrženost iliotibialnega trakta. Opazen je bil tudi povišan tonus v lateralni stegenski muskulaturi. Oteklina ni bila prisotna.
Cilji zdravljenja: Zmanjšanje bolečine, sprostitev prenapetih struktur, progresivna krepitev mišične moči ter odprava biomehanskih disfunkcij.
Potek zdravljenja: Uvodna faza zdravljenja se je osredotočala na zmanjšanje simptomov z uporabo miofascialnega sproščanja v kombinaciji s TECAR terapijo in razteznimi vajami. Temu je sledila progresivna vadbena terapija, ki se je usmerila v krepitev glutealnih in stegenskih mišic. Izvedla se je tudi biomehanska analiza tekaške tehnike.
Končno stanje: Pacient po opravljenem fizioterapevtskem zdravljenju ni več občutil bolečin med tekom in je lahko postopno nadaljeval z redno vadbo.
V kliniki Medicofit ne odpravljamo zgolj simptomov, temveč se osredotočamo na obravnavo vzrokov težav in ohranjanje zdravja vaših kolen ter gibalnega sistema kot celote.
Vrnitev k športni aktivnosti
Po rehabilitaciji tekaškega kolena svetujemo vrntev k športni aktivnosti šele, ko mine 14 asimptomatskih dni od zaključenega zdravljenja.
V primerno fizično formo se telo vrne ob pravilni progresivni obremenitvi ter primerni individualizaciji rehabilitacije glede na stanje pacienta. To pomembno prispeva k zmanjšanju možnosti za nastanek dodatnih poškodb.
Prioritizacija sestave individualnega plana terapevtske vadbe za pacienta in uspešno vračanje nazaj k fizičnim aktivnostim sta komponenti, ki prispevata k preprečevanju nastanka ponovnih poškodb.
V kliniki Medicofit zasledujemo načelo popolne individualizacije fizioterapije, kar pomeni, da se pacientu prilagajamo z izbranimi vajami, ponovitvami, serijami ter variacijami izbrane vaje v progresiji obremenitve.
Friede, M. C., Innerhofer, G., Fink, C., Alegre, L. M., & Csapo, R. (2022). Conservative treatment of iliotibial band syndrome in runners: Are we targeting the right goals?. Physical therapy in sport : official journal of the Association of Chartered Physiotherapists in Sports Medicine, 54, 44–52. https://doi.org/10.1016/j.ptsp.2021.12.006
Khaund, R., & Flynn, S. H. (2005). Iliotibial band syndrome: a common source of knee pain. American family physician, 71(8), 1545–1550.
Pegrum, James, Alex Self in Nick Hall. 2019. Iliotybial badn syndrome. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30898786/.
Flato, Russel, Giovanni J. Passanante, Matthew R. Skalski, Dakshesh B. Patel, Eric A. White in George R. Matcuk Jr. 2017. The iliotibial tract: imaging, anatomy, injuries, and other pathology. Dostopno na: https://link.springer.com/article/10.1007%2Fs00256-017-2604-y.
Clark, M. A., Lucett, S. C. in Sutton, B. G. 2014. NASM Essentials for Corrective Exercise Training. Arizona: National Academy of Sports Medicine.
Aderem, Jodi. 2015. The Biomechanical Risk Factors Associated with Preventing and Managing Iliotibial Band Syndrome in Runners: A systematic Review. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4647699/.
Phynomark, A., S. Osis, B. A. Hettinga, R. Leigh, R. Ferber. 2015. Gender differences in gait kinematics in runners with iliotibial band syndrome. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/25622800/
Yeste – Fabregat, Mireia, Luis Baraja – Vegas, Juan Vicente – Mampel, Marcelino Perez – Bermejo, Iker J. Bautista Gonzalez in Carlos Barrios. 2021. Acute Effects of Tecar Therapy on Skin Temparature, Ankle Mobility and Hyperalgesia in Myiofascial Pain Syndrome in Professional Basketball Players: A Pilot Study. Dostopno na: https://www.mdpi.com/1660-4601/18/16/8756.
Weckström, Kristoffer in Johan Söderström. 2016. Radial extracorporeal shochwave therapy compared with manual therapy in runners with iliotibial band syndrome. Dostopno na: https://content.iospress.com/articles/journal-of-back-and-musculoskeletal-rehabilitation/bmr612
Farivar, Shirin, Talieh Malekshahabi in Reza Shiari. 2014. Biological effects of low laser therapy. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4291815/
