Nestabilnost ramenskega sklepa je velikokrat neviden, a zelo omejujoč problem pacientov, ki močno vpliva na njihovo kakovost življenja. Saj izjemen obseg gibljivosti ramenskega sklepa v vseh ravninah predstavlja veliko predispozicijo za razvoj nestabilnosti sklepa.
Najpogosteje se s to poškodbo srečujejo mladi, za to je kriva njihova elastičnosti tkiv in mišic, lahko pa gre tudi za travmatični ali spontan izvor.
Poznamo več različnih vrst; večsmerna nestabilnost (AMBRI), nestabilnost zaradi ponavljajočih preobremenitev (AIOS) ali poškodbena enosmerna nestabilnost (TUBS), ki je najpogostejša.
Vsaka izmed njih zahteva nekoliko drugačno rehabilitacijo in naslavljanje največjih deficitov, pod vodstvom strokovnjaka.
Za fizioterapevtsko obravnavo pa se moramo vsekakor odločiti, saj tako primerno saniramo poškodbo, obvladujemo moteče simptome ter pomagamo pri povečanju gibljivosti in moči.
V nasprotnem primeru, ko se pacienti ne odločijo za fizioterapijo, pa to lahko vodi do povečanje bolečin, poslabšanje funkcionalnosti in dolgoročne kronične težave!
Vzrokov za nastanek je veliko in se med seboj prepletajo, med njih prištevamo prehodne poškodbe, prekomerne dolgotrajne obremenitve, anatomske nepravilnosti ramenskega sklepa, asimetrijo okoliških mišic, različna zdravstvena stanja in neprimerno predhodno rehabilitacijo.
Nestabilnost ramenskega sklepa se običajno deli na tri glavne oblike:
- Travmatska nestabilnost: nastane zaradi akutne poškodbe, na primer neposrednega udarca ali izpaha ramena. To stanje pogosto prizadene mlajše in aktivne posameznike, predvsem športnike.
- Atravmatska nestabilnost: razvije se postopoma brez jasne poškodbe. Ta oblika nestabilnosti je pogosto posledica ponavljajočih se gibov ali preobremenitve, kot pri plavalcih ali teniških igralcih.
- Prirojena nestabilnost: povezana z genetskimi ali anatomski nepravilnostmi, kot so hipermobilnost sklepov ali prekomerna fleksibilnost ligamentov.
Dejavniki tveganja za nastanek nestabilnosti
Večina avtorjem raziskav navaja sledeče dejavnike tveganja:
- Starost (mlajši pogosteje),
- večkratni izpahi,
- prisotnost Bankart ali Hill-Sach lezije,
- laksnost ligamentov.
Simptomi nestabilnosti ramenskega sklepa se lahko med posamezniki razlikujejo, vendar so najpogostejši naslednji:
- Bolečino: akutna bolečina ob izpahu ramena ali kronična bolečina zaradi ponavljajoče nestabilnosti.
- Občutek nezanesljivosti: pacienti lahko občutijo, da se jim bo ramo vsak trenutek “izpahnilo”, še posebej pri določenih gibih, kot so dvig roke nad glavo ali potiskanje.
- Ponavljajoči se izpahi: pri travmatski nestabilnosti se lahko ramo ponavlja izpahne, kar dodatno poškoduje mehka tkiva.
- Omejitev gibljivosti in zmanjšana mišična moč: kronična nestabilnost lahko vodi do zmanjšane gibljivosti in funkcionalne omejitve.
Naročite se na rehabilitacijo nestabilnosti ramenskega sklepa
Diagnoza nestabilnosti ramenskega sklepa temelji na klinični oceni, slikovni diagnostiki in anamnezi. Glavni cilj je prepoznati vrsto in stopnjo nestabilnosti ter oceniti prisotnost dodatnih poškodb, ki bi lahko vplivale na izbiro zdravljenja.
Pomembni diagnostični postopki vključujejo:
- Klinični pregled: specializirani testi, kot so Apprehension test, Relocation test, in Sulcus sign, lahko pomagajo oceniti stopnjo nestabilnosti.
- RTG slikanje: pomaga izključiti zlome in oceni morebitno prisotnost poškodb kosti, kot so Hill-Sachs lezije.
- Magnetna resonanca (MRI): omogoča podrobno vizualizacijo mehkotkivnih struktur, vključno z labrumom, rotatorno manšeto in kapsulo. Poškodbe labruma, kot je Bankartova lezija, so običajno dobro vidne na MRI s kontrastom.
Pri pacientih z atraumatsko ali multidirekcijsko nestabilnostjo je pomembno oceniti proprioceptivne sposobnosti in kontrolo stabilizacijskih mišic ramena.
Zdravljenje nestabilnosti ramenskega sklepa
Na odločitev o obliki zdravljenja vplivajo mnogi dejavniki, kot so starost bolnika, fizična pripravljenost in nivo športne aktivnosti, obseg poškodbe ter prisotnost hiperlaksnosti sklepov.
Najpogosteje se pri prvotnem izpahu odločimo za konzervativno zdravljenje s počitkom in intenzivno fizioterapijo, pri drugem pa svetujemo operacijo s stabilizacijo. Ta je lahko artroskopska s posegom na mehkih tkivih ali na kostnih strukturah sklepa.
Klinika Medicofit se v akutni fazi rehabilitacije loti s pomočjo protibolečinske terapije – Wintercare Tecar terapije in manualne terapije s sklepno mobilizacijo za povečanje gibljivosti v sklepu.
Trigger point terapija naj bi bila učinkovita pri odpravljanju bolečin, zmanjšanju stresa in izboljšanju cirkulacije. Začne se tudi izvajanje osnovnih vaj za mišično-vezivno moč in za izboljšanje mišičnih nesorazmerij.
Kinezioterapevtska faza se osredotoča na nadgrajevanje s kineziološkimi vajami za sklepno stabilizacijo in mišično-vezivno moč. Krepitev naj se osredotoča na mišice deltoideus, mišice rotatorne manšete in stabilizatorjev lopatice.
Ne smemo pozabiti tudi na raztezanje, predvsem posteriornih (zadnjašnjih) struktur ramena, ki so pogosto napete. Vaje se stopnjujejo skozi izometrične, koncentrične do ekscentričnih.
Vaje naj bodo čimbolj specifične za poškodovani predel in vrsto nestabilnosti. Paciente je potrebno naučiti pravilnih vzorcev gibanja in spodbujati izobraževanje o lastnem stanju.
Post rehabilitacijska faza je namenjena ohranjanju že doseženega in dolgoročnem vzdrževanju funkcionalnosti sklepov, preventivne moči in zagotavlja preventivo pred nastankom kroničnih stanj.
Kdaj je potrebna operacija rame? Kirurški poseg je indiciran pri pacientih z vztrajno nestabilnostjo, zlasti pri tistih s ponavljajočimi se izpahi ali neučinkovitostjo konzervativne terapije.
Po kirurškem posegu je ključna postopna rehabilitacija. Prve tedne se ramo običajno imobilizira v opornici, nato pa sledi nadzorovana fizioterapija z namenom obnovitve gibljivosti, krepitve mišic in postopne vrnitve k običajnim aktivnostim.
Celoten proces rehabilitacije lahko traja od 3 do 6 mesecev, odvisno od obsega poškodbe in vrste posega.
Prognoza je pozitivna, seveda z ustreznim zdravljenjem in rehabilitacijo. Še vedno pa je ta odvisna od izbire vrste zdravljenja, resnosti poškodbe, starosti, učinkovitosti in sledenju rehabilitacijskemu programu.
Trajanje rehabilitacije je med 6-12 tedni, lahko pa ta traja tudi do nekaj mesecev, odvisno je od specifičnih okoliščin. Najpomembneje pa je, da se načrt rehabilitacije prilagodi potrebam vsakega posameznika.
Klinika Medicofit nudi primerno intervencijo, ki bo ključ do uspešnega okrevanja!
Hayes, K., Callanan, M., Walton, J., Paxinos, A. in Murrell, G. A. C. (2002). Shoulder Instability: Management and Rehabilitation. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 32(10), 497–509. https://doi.org/10.2519/jospt.2002.32.10.497
Jaggi, A. in Lambert, S. (2010). Rehabilitation for shoulder instability. British Journal of Sports Medicine, 44(5), 333–340. https://doi.org/10.1136/bjsm.2009.059311
Owens, B. D., Campbell, S. E. in Cameron, K. L. (2014). Risk Factors for Anterior Glenohumeral Instability. The American Journal of Sports Medicine, 42(11), 2591–2596. https://doi.org/10.1177/0363546514551149
Schenk, T. J. in Brems, J. J. (1998). Multidirectional Instability of the Shoulder: Pathophysiology, Diagnosis, and Management. JAAOS – Journal of the American Academy of Orthopaedic Surgeons, 6(1), 65.
