Poškodbe rame so pogost razlog za obisk zdravnika. Po nekaterih podatkih naj bi kar polovica ljudi vsaj enkrat v življenju utrpela poškodbo rame. Ramenski sklep je k poškodbam nagnjen zaradi svoje anatomske sestave, saj je za sklep značilna izredno velika gibljivost, ki pa posledično ogroža stabilnost ramena.
Zanimivo je, da je tveganje za poškodbo največje med najstniki moškega spola in starostniki. Prvi imajo povečano tveganje zaradi večje aktivnosti, ki vključuje športne dejavnosti, drugi pa so bolj obremenjeni s tveganji za padce in s tem zlome.
Obstaja veliko različnih načinov zdravljenja poškodb ramena, saj vsaka poškodba zahteva posamezniku prilagojeno rehabilitacijo. V nadaljevanju članka bomo predstavili osnovne informacije o procesu celjenja in na kakšne načine ga lahko podpremo ter s tem odpravimo poškodbo.
Naročite se na fizioterapevtsko zdravljenje poškodbe rame
Rama predstavlja večsklepni sistem, ki za celovito delovanje in gibljivost potrebuje normalno delovanje mišično-ligamentarnega aparata, vključno z normalno gibljivostjo vratne, torakalne in ledvene hrbtenice
Kostni del ramena tvorijo lopatica, nadlahtnica, ključnica in prsnica. Prsnica se na sprednji strani stika s ključnico, kar imenujemo sternoklavikularni sklep. Na drugem delu se prsnica stika z akromialnim odrastkom lopatice, kar imenujemo akromioklavikularni sklep. Stik med glavo nadlahtnice in delom lopatice imenujemo glenohumeralni sklep, med prsnim košem in lopatico na zadnji strani pa skapulotorakalni sklep.
Za pravilno delovanje ramena je potrebno koordinirano gibanje v vseh sklepnih sistemih ramena. Fiziološki vzorec gibanja, kjer gre za sočasno gibanje lopatice in premikanje glavice nadlahtnice, imenujemo skapulo-humeralna kinematika. Značilno je, da se ta že v zgodnjih fazah obolenja ali poškodbe ramena poruši, kar pa povzroča še dodatno preobremenjevanje mehkih tkiv.
Med mehkotkivne strukture sklepa uvrščamo statične in dinamične stabilizatorje ramena. Eden od statičnih stabilizatorjev je labrum, ki poglablja hrustančno sklepno površino lopatice, imenovano glenoid in tako skrbi za boljšo skladnost sklepne površine z nadlahtnico. Preostale strukture, ki podpirajo vezivno tkivo, so poznane pod skupnim imenom kapsularno-ligamentni kompleks. Ta je sestavljen iz sklepne ovojnice (kapsule) in številnih ligamentov, ki obkrožajo celotni ramenski obroč in tako zagotavljajo stabilnost sklepa.
Med dinamične stabilizatorje ramenskega sklepa pa uvrščamo mišice rotatorne manšete (m. supraspinatus, m. infraspinatus, m. subscapularis in m.teres minor) in še veliko drugih mišic, ki omogočajo gibanje v različnih smereh.
Obstaja veliko različnih poškodb ramena – lahko je poškodovana katera izmed mišic ali tetiv ramenskega sklepa, lahko je poškodovana kost ali pa sklep, v nekaterih primerih pa se lahko poškodujejo tudi globlje strukture kot je sklepna ovojnica ali burza. Kosti in mehka tkiva imajo visoko sposobnost celjenja. S pravilno zasnovanim fizioterapevtskim pristopom lahko procese regeneracije še dodatno pospešimo in omogočimo najboljši možen izid zdravljenja.
Fizioterapevtska faza
Principi celjenja poškodovanega tkiva so razdeljeni v tri faze. Zdravljenje in izbira terapij je primarno odvisna od resnosti poškodbe in časovnice celjenja poškodovanega tkiva. Faze se lahko med seboj prekrivajo in podaljšujejo.
Prva faza celjenja poškodovanega tkiva se imenuje vnetna faza ali inflamacija. Traja od 1 do 6 dni. Prepoznamo jo po vročem in oteklem tkivu, prisotnosti bolečine, rdečine in omejene funkcije rame. Vnetje je normalen, naraven in prehoden proces pri celjenju tkiva in ni problematičen, če ne preide v kronično fazo. Poškodovano ramo je uvodoma potrebno zaščititi in z njo relativno mirovati, da ne povzročimo dodatnih poškodb. V prvih dneh po poškodbi lahko izvajamo hlajenje, ki zmanjšuje oteklino in bolečino. Razbremenitev ne sme trajati predolgo, saj lahko pride do sekundarnih težav!
Druga faza celjenja poškodovanega tkiva se imenuje faza proliferacije in traja od 3. do 20. dneva po poškodbi. V tem obdobju se prične tvoriti novo vezivno tkivo, s čimer se krepi natezna moč tkiva. V tem obdobju lahko intenzivneje uvajamo instumentalno terapijo ter dodamo vaje za pridobivanje gibljivosti ramenskega sklepa. Preprečiti oz. zmanjšati želimo otrdelost sklepa, kontrolirati bolečino in pospešiti cirkulacijo.
V sklopu instrumentalne terapije v kliniki Medicofit uporabljamo najsodobnejše naprave kot je HiTop visokotonska elektroterapija, Summus laserska terapija in TECAR Wintecare terapija.
Tretja faza celjenja poškodovanega tkiva se imenuje maturacija in traja od 9. dne dalje ter lahko traja vse do dveh let po poškodbi. V tej fazi se tkivo remodulira – spremeni obliko in strukturo ter pridobi na čvrstosti. Pomembno je, da smo aktivni in pričnemo s povečevanjem mišične moči. Izboljšanje mišične moči mora potekati v načrtovanem in stopnjevanem razponu od začetnih izometričnih vaj in izotoničnih vaj vse do vaj proti uporu.
Kineziološka faza
V rehabilitacijski program vpeljemo tudi vadbo koordinacije in nevromišične kontrole, ki temelji na sposobnosti možganov, da interpretirajo in integrirajo proprioceptivne in kinestetične informacije in pomagajo pri izvedbi usklajenih gibov.
Okrevanje po poškodbi rame je kompleksen proces, ki zahteva veliko znanja in izkušenj. Strokovnjaki, ki vodijo vaš proces morajo obvladati anatomsko zgradbo ramenskega sklepa in njegovo biomehaniko, seznanjeni morajo biti z mehanizmom nastanka poškodbe, razumeti proces celjenja tkiva ter primerno prilagoditi različne tehnike in vadbene enote vašemu stanju.
Naročite se na fizioterapevtsko zdravljenje poškodbe rame
Poškodba rame zahteva primeren diagnostični pregled in ustrezno zdravljenje. Rehabilitacijo poškodbe ramena je smiselno zaupati strokovni ekipi, ki bo spremljala vaš napredek, reakcijo telesa na terapije ter individualno prilagajala vadbene obremenitve in protokole fizioterapije.
V kliniki Medicofit opažamo, da številni posamezniki poškodbo ramena še vedno ne jemljejo dovolj resno. Tak način razmišljanja vodi v kronične težave, ki lahko kasneje povzročijo kaskado težav, ki nato v večini primerov zahtevajo operativno zdravljenje.
