Fizioterapija in rehabilitacija
Podrobno vam predstavljamo najpogostejše poškodbe zapestja. Vsaka patologija oz. poškodba zapestja ima opisane splošne zanimivosti, vzrok nastanka poškodbe, značilnosti simptomov, diagnostiko ter potek zdravljenja.
Sindrom karpalnega kanala zapestja je najpogostejša utesnitvena nevropatija in hkrati najpogostejša preobremenitvena poškodba zapestja. Karpalni kanal je ozek prehod v zapestju, ki ga na zgornji strani omejuje osem zapestnih kosti na spodnji pa prečni zapestni ligament, skozenj potekajo kite mišic upogibalk zapestja (9 tetiv) in medialni živec, ki oživčuje prve tri prste in polovico prstanca. Ob vnetju kit mišic upogibalk zapestja pride do stiskanja medianega živca v predelu zapestnega prehoda. Karpalni kanal se najpogosteje poškuduje zaradi preobremenitve mišice upogibalke.
Sindrom karpalnega kanala se najpogosteje pojavi pri ženskah srednjih let in generalno pri pisarniških delavcih, saj pogosto tipkanje in uporaba računalniške miške preobremenjujeta mišice upogibalke zapestja. Vzrok za pojav sindroma karpalnega kanala so najpogosteje ponavljajoči enolični gibi zapestja, hormonske spremembe med nosečnostjo in po njej pri ženskah, travmatske poškodbe zapestja, spremembe v času menopavze pri ženskah in različne bolezni (revmatoidni artritis, sladkorna bolezen, bolezen ščitnice itd.).
Začetni simptomi sindroma karpalnega kanala so mravljinčenje, drevenenje in spremenjen občutek v vseh prstih na roki, razen v mezincu. Mravljinčenje in drevenenje v dlani oz. v prstih je pogosteje preko noči, kar lahko moti ritem spanja. Proti jutru je značilen pojav otrplosti prstov in občutek zatekle dlani. Sindrom karpalnega kanala značilno spremlja tudi zmanjšanje mišične moči in občasno padanje predmetov iz rok. Postopoma se lahko pojavijo težave pri opravljanju različnih vsakodnevnih aktivnosti, kot so npr. gospodinjska opravila, vijačenje, dvigovanje težjih predmetov, kolesarjenje, uporaba računalniške miške itd.
Diagnozo sindroma karpalnega kanala potrdi nevrofiziološka preiskava EMG, ki oceni prevodnost medianega živca oz. stopnjo zožitve zapestnega prehoda. V zgodnjih fazah sindroma karpalnega kanala se priporoča konservativno zdravljenje s fizikalno terapijo in specialnimi vajami za izboljšanje mobilnosti zapestnega prehoda in odpravljanje asimetrij v moči in aktivaciji mišic podlahti ter zapestja.
V času konservativnega zdravljenja se priporoča nošenje opornice in izogibanje ponavljajočih se gibov v zapestju skozi daljše obdobje, svetujemo vam tudi uporabo ergonomske pisarniške miške. V kolikor neoperativno zdravljenje karpalnega kanala s fizikalno terapijo ni učinkovito oz. je patologija že v pozni fazi je operativno zdravljenje najboljša izbira za pacienta.
Kirurško zdravljenje karpalnega kanala je rutinski poseg z dobro prognozo rezultatov zdravljenja. Po operativnem posegu se roko namesti v opornico, ki se jo po treh dneh običajno odstrani. Kmalu po izvedbi posega se izvaja previdno razgibavanje prstov do bolečine, po treh dneh pacient prične z intenzivnejšimi vajami za krepitev mišic prstov in razgibavanje. Tri tedne po operativnem posegu naj bi bila roka primerna za lažja vsakodnevna opravila, za težje fizične aktivnosti in šport je roka pripravljena po mescu dni ob izvedbi primernega rehabilitacijskega programa vadbe. Zmanjšana moč v prstih, občasna mravljinčenja in boleča brazgotina so lahko prisotni tudi več mesecev po posegu in postopno izzvenijo v obdobju do enega leta.
– Nošenje opornice in izogibanje ponavljajočih se gibov v zapestju skozi daljše obdobje, svetujemo vam tudi uporabo ergonomske pisarniške miške.
– V zgodnjih fazah sindroma karpalnega kanala se priporoča konservativno zdravljenje s fizikalno terapijo in specialnimi vajami za izboljšanje mobilnosti zapestnega prehoda in odpravljanje asimetrij v moči in aktivaciji mišic podlahti ter zapestja.
Nestabilno zapestje je patološko stanje za katerega je značilna izguba normalne funkcije zapestja zaradi nepravilnega položaja zapestnih kosti in/ali radioulnarnega sklepa. Za nestabilno zapestje so skozi daljši čas značilne omejitve v obsegu gibanja in mobilnosti, v kolikor se stanje ne zdravi s primerno vadbeno rehabilitacijo pacient nosi tveganje za degenerativni radiokarpalni ali interkarpalni artritis, kronične bolečine ter trajno disfunkcijo dlani.
Vzrok nestabilnega zapestja je pogosto predhodna travmatična poškodba, ki povzroči spremembe v ligamentarni strukturi zapestja in pridružene mikropoškodbe vezivnega tkiva. Kronično oslabljeni ligamenti zapestja vodijo do težav s stabilnostjo sklepa. Pogost povzročitelj nestabilnosti zapestja so tudi degenerativne lezije zapestnih sklepov, ki se pojavljajo predvsem pri starejši starostni skupini in sicer gre običajno za revmatoidni artritis ali osteoartritis. Nestabilnost zapestnega sklepa je pogostejša pri mlajši in srednji starostni populaciji saj je največkrat posledica prekomerne športne aktivnosti, padcev, udarcev in zlomov, ki so generalno bolj značilni za aktivne posameznike.
25% vseh poškodb zapestja ostane ne diagnosticiranih oz. so diagnosticirane prepozno, ko se že razvijejo simptomi nestabilnosti ali degeneracij, kar bistveno zmanjša možnosti uspešnega konservativnega zdravljenja. Zapestje je najkompleksnejši sklep človeškega telesa, nestabilnost tako lahko povzročajo poškodbe številnih ligamentov, simptomatika je posledično nespecifična.
Najpogostejši simptomi nestabilnega zapestja so občutek šibkosti v zapestju ob obremenjevanju, omejena gibljivost sklepa in močna bolečina v končnih amplitudah gibov, bolečina globoko v zapestju, pokanje in klikajoči zvoki ob premikanju zapestja ter omejena možnost izvajanja rotacij zapestja. Ločimo 4 tipe nestabilnosti zapestnega sklepa in sicer nestabilnost dorzifleksije interkaliziranega segmenta (DISI), nestabilnost volarnefleksije interkaliziranega segmenta (VISI), ulnarna translokacija (UT) in dorzalna translokacija (DT).
Ob občutku funkcionalnih anomalij v zapestnem sklepu je pomembno ažurno izvesti magnetno resonančno (MR) diagnostiko, ki nam poda natančne parametre o poškodovanosti znotraj sklepnih tkiv. Večina zapestnih poškodb je zdravljenih konservativno s fizikalno terapijo in vajami za korekcijo asimetričnih ter atrofiranih mišičnih skupin. Mobilnost sklepa se izboljšuje s specialnimi vajami kinezioterapije. V začetni fazi konservativnega zdravljenja nestabilnosti zapestnega sklepa se aplicira imobilizacija, možna je uporaba proti vnetnih zdravil s terapevtskimi tehnikami za pospeševanje celjenja.
Za nestabilnost zapestnega sklepa se ne izvaja eno specifično kirurško zdravljenje, to je odvisno predvsem od tipa zapestne nestabilnosti in stopnje poškodovanosti ligamentov oz. zapestnih kosti. Tip operativnega posega se predlaga glede na funkcionalne omejitve zapestja, tveganje za pojav artroze ter glede na potencial samoceljenja zapestnih ligamentov. V kolikor je ohranjene 80% mobilnosti in moči zapestnega sklepa se kirurško zdravljenje izvaja redko, kadar gre za pretrganje ligamentov, ki povzročijo večje omejitve se izvede kirurško fiksacijo poškodovanega segmenta. Postoperativna rehabilitacija je usmerjenja v pridobitev obsega gibljivosti ter moči zapestja, v začetni fazi so vaje predvsem izometričnega tipa, progresivno pacient prične z izvajanjem kompleksnih zapestnih gibov. Časovnica postoperativne rehabilitacije varira glede na specifike poškodbe.
– Pomembno je ažurno izvesti magnetno resonančno (MR) diagnostiko, ki nam poda natančne parametre o poškodovanosti znotraj sklepnih tkiv.
– V začetni fazi konservativnega zdravljenja nestabilnosti zapestnega sklepa se aplicira imobilizacija, možna je uporaba proti vnetnih zdravil s terapevtskimi tehnikami za pospeševanje celjenja.
– V kolikor je ohranjene 80% mobilnosti in moči zapestnega sklepa se kirurško zdravljenje izvaja redko, kadar gre za pretrganje ligamentov, ki povzročijo večje omejitve se izvede kirurško fiksacijo poškodovanega segmenta.
