Fizioterapija in rehabilitacija
Podrobno vam predstavljamo najpogostejše poškodbe mišic in tetiv. Vsaka patologija oz. poškodba mišic in kit ima opisane splošne zanimivosti, vzrok nastanka poškodbe, značilnosti simptomov, diagnostiko ter potek zdravljenja.
Nateg mišice je poškodba, ki jo povzroči prekomerno raztezanje ali prekomerna obremenitev mišice, kar privede do poškodb mišičnih vlaken, na anatomski ravni pride do manjšega obsega poškodovanosti manjših žilic in živčnih končičev.
Nateg mišice se najpogosteje pojavi pri sunkovitih gibih, predvsem pri odrivih, šprintu, zamahovanju, metanju ali pri pristankih.
Mišične skupine, ki so tipično nagnjene k nategu so: zadnje stegenske mišice, mišične skupine meč, adduktorji (primikalke kolka) in iliopsoas (upogibalke kolka).
Vzrok natega mišice je najpogosteje slaba fizična pripravljenost na aktivnost, ki jo izvajamo, utrujenost ali pa slaba ogrevalna rutina v kombinaciji s hitro obremenitvijo. Mišice so v mirovanju slabše prekrvavljene in zatorej bolj toge, z ogrevanjem povečamo elastičnost mišic ter tetiv in s tem zmanjšamo možnost poškodbe mišičnih vlaken.
Simptom natega mišice je nenadna bolečina, ki lahko varira v jakosti, pacienti najpogosteje opisujejo poškodbo kot, da jih je ”zapeklo” na določenem mestu. Bolečina je specifična, lokalizirana, pekoča, značilno je, da se okrepi po športni aktivnosti, ko pride do ohladitve prizadete mišične skupine.
Po poškodbi je značilna blažja okorelost, bolečina se ob obremenitvi prizadete mišice okrepi, vendar ne onemogoča izvajanja športne aktivnosti, le to pa omejuje. Oteklina pri nategu mišice ni prisotna.
Nategi mišičnih skupin se zdravijo brez zdravniške podpore, v akutni fazi je potrebno poškodovano mišico razbremeniti za obdobje od 2 do 4 dni, popolna imobilizacija poškodovanega predela ni potrebna.
Posebno previdnost je potrebno posvetiti progresivnemu obremenjevanju poškodovane mišice pri vračanju v športne aktivnosti, specialna kineziološka.
Nateg mišične skupine ima visoko ponovljivost ter večjo verjetnost pojava mišičnih raztrganin, zato je ključno, da izvedemo vadbeni del rehabilitacije s primernimi vajami moči, saj s tem preprečimo nastanek weak cone.
Mišični spazem je nenadna, nehotena in nekontrolirana kontrakcija mišice ali večih mišic, ki povzroči močno, ostro in pekočo bolečino.
Za mišične krče je značilna individualna nagnjenost posameznika, nekateri imajo pogoste težave s spastičnimi mišicami medtem, ko so pri drugih izredno redki. Pomembno je tudi omeniti, da se pogostost pojavov mišičnih krčev povečuje s starostjo.
Bolečina je skrajno neprijetna in moteča vendar ne predstavlja večje nevarnosti. Kadar je spazem mišice dlje časa trajajoč govorimo o mišičnem krču. Mišični spazmi in krči se najpogosteje pojavijo kot posledica pretiranega obremenjevanja določene mišične skupine, utrujenosti, elektrolitskih motenj (pomanjkanje nekaterih mineralov) in dehidracije.
Močni mišični krči se v osnovi pojavijo zaradi nenadne spremembe v delovanju centralnega živčnega sistema, ki nadzoruje krčenje in sproščanje mišičnih skupin, kar pomeni, da pride zaradi preobremenitve in utrujenosti do napak v prenašanju živčnih signalov, ki sprožajo nekontrolirane kontrakcije mišic.
Mišični krči nimajo večjega tveganja za naše zdravje, v najhujših primerih lahko bolečina na mestu krča ostane prisotna še nekaj dni po pojavu. V kolikor se mišični krči pogosto pojavljajo v specifični mišični skupini, obstaja večje tveganje za nastanek natrganin mišičnih vlaken v isti mišici. V tem primeru je smiselno z individualno usmerjeno kineziološko vadbo povečati kapacitete moči in vzdržljivosti v moči lokalno v predelu, ki je problematičen.
Protokol preprečevanja mišičnih krčev naj v prvi vrsti vsebuje ustrezno fizično pred pripravo na aktivnosti, ki jih izvajamo in postopno povečanje obremenitve, saj je akutna preobremenitev glavni sprožilec nevroloških motenj mišic, ki povzročijo spazme.
Individualno usmerjena kineziološka vadba s povečanjem kapacitete moči in vzdržljivosti v moči lokalno v predelu, ki je problematičen.
Natrganje mišice označuje poškodbo mišične skupine, kjer pride do lokalne poškodbe posameznih vlaken, vendar popolna ruptura mišice ni prisotna. Glede na število pretrganih mišičnih vlaken oz. glede na obseg poškodovanosti mišice ločimo več stopenj natrganin.
Prva stopnja natrganin mišice pomeni, da je poškodovanih več vlaken mišice, prisotna je blaga oteklina in bolečina, kontrakcija mišice je mogoča vendar jo spremlja bolečina, zato je moč omejena.
Druga stopnja natrganin mišice pomeni, da je poškodovan zmerni del mišičnih vlaken, vendar popolna ruptura mišice ni prisotna. Za drugo stopnjo je značilna močnejša bolečina, oteklina, možna je tudi prisotnost podkožne krvavitve, polna kontrakcija mišice ni možna, že manjše napenjanje mišice povzroča intenzivno bolečino.
Po sumu na natrganine v mišici se svetuje izvedba ultrazvočne (UZ) diagnostike za natančno ugotovitev obsega poškodovanosti mišice oz. potrditev suma na mišično poškodbo. V vsakem primeru se ob pojavu nenadne ostre, pekoče bolečine v mišici prekine izvajanje športne aktivnosti in aplicira R.I.C.E protokol.
V primeru potrditve diagnoze natrganih mišičnih vlaken se prvih nekaj dni po poškodbi izvaja razbremenitev poškodovanega uda z dodanimi instrumentalnimi terapijami za pospeševanje celjenja. Priporoča se uporaba terapevtskega laserja ter Tecarja. Pomembno je, da s prilagojeno vadbo začnemo zgodaj v procesu rehabilitacije. V primeru mišičnih natrganin se priporoča začetek nizko intenzivne terapevtske vadbe že 3. dan po poškodbi.
Program naj se progresivno povečuje v obremenitvi do 21. dneva po nastanku poškodbe mišice. Po treh tednih v program sekundarne rehabilitacije vključimo visoko intenzivne vaje, v primeru športnikov sledi povratek v reden trenažni proces vendar s postopnim povečevanjem intenzitete treningov. Pomembno je, da izvedemo ”return to sport” protokole in s tem preprečimo ponavljanje mišičnih poškodb na lokaciji nastalih natrganin, saj imajo natrganine mišičnih vlaken visoko stopnjo ponovljivosti. Preden se vrnemo v visoko intenzivne športne aktivnosti je potrebno vzpostaviti primerno mišično moč ter mišične simetrije.
Ob natrganih mišičnih vlaknih 1. in 2. stopnje kirurško zdravljenje ni potrebno. Celotno zdravljenje se izvaja s konservativnim pristopom fizioterapije in kineziologije, okno zdravljenja poškodbe traja med 4 in 8 tednov, odvisno od obsega poškodovanosti mišice ter prisotne simptomatike.
Celotno zdravljenje se izvaja s konservativnim pristopom fizioterapije in kineziologije, okno zdravljenja poškodbe traja med 4 in 8 tednov, odvisno od obsega poškodovanosti mišice ter prisotne simptomatike.
Preden se vrnemo v visoko intenzivne športne aktivnosti je potrebno vzpostaviti primerno mišično moč ter mišične simetrije
Poškodbe mišic so najbolj razširjene v športu ter vsakdanjem življenju, nosijo visoko stopnjo ponovljivosti in pogosto niso ustrezno zdravljene. Približno tretjino vseh športnih poškodb predstavljajo poškodbe mišičnega tkiva.
Mišica se lahko poškoduje kontaktno (udarec, nalet) ali nekontaktno (akutna ali kronična preobremenitev, nezadostno ogrevanje, slabo zdravljene pretekle poškodbe). Popolna ruptura mišice oz. strgana mišica po trostopenjski lestvici ocenjevanja poškodovanosti mišičnih vlaken spada v 3. stopnjo, za katero je značilna močna bolečina, hematom, ki je lahko prisoten v mišici ali na njeni površini ter polna disfunkcija mišice z nezmožnostjo aktivacije oz. kontrakcije prizadete mišične skupine.
Popolna ruptura mišice se najpogosteje zgodi po intenzivnem gibu v kombinaciji s hladno, neogreto mišično skupino, po slabo zdravljeni predhodni natrganini ali rupturi mišice, visoki utrujenosti mišice ali kontaktni poškodbi, kjer fizično pride do zunanje deformacije mišice zaradi zunanjega povzročitelja (ureznine, močnejši udarci, prometne nesreče).
Pretrganje mišične skupine je mogoče diagnosticirati že z manualno inspekcijo tkiva, saj gre za navzven vidno deformacijo sicer normalne oblike mišice ter obsežnejši hematom na površini. V vsakem primeru se priporoča izvedba MRI ter ultrazvočne diagnostike za natančno oceno obsega poškodovanosti mišičnih vlaken ter lokacije rupture, saj deformacija tkiva ter hematom pogosto otežujeta natančno opredelitev mesta poškodbe.
Po rupturi mišice je pomembno, da nemudoma prekinemo z izvajanjem športnih aktivnosti ter imobiliziramo predel na katerem je prišlo do rupture.
Pri rupturi mišice pride do pretrganja mišičnih vlaken, intenzivnega vnetja ter resorpcije krvavitve. Raztrganine mišičnih vlaken imajo visok potencial samoceljenja, ki se deli na regeneracijo z novimi mišičnimi vlakni ter na formacijo brazgotinjenja (granulacijsko tkivo).
Cilj operativnega zdravljenja rupture mišične skupine je čim manjše tvorjenje brazgotinskega tkiva, čim manjša strukturna deformacija mišice ter povrnitev polne funkcije prizadeti mišični skupini.
V prvih 24 urah po rupturi mišice je pomembno, da zmanjšamo tvorjenje hematoma, preprečimo nastanek dodatnih mikropoškodb na mišici in normaliziramo bolečino pacienta. Poškodovani ud dvignemo od tal ter imobiliziramo – v primeru polne rupture mišice je pomembna imobilizacija dveh sosednjih sklepov. Poškodovano mišico elastično povijemo po celotni površini ter apliciramo hlajenje mesta rupture.
Do izvedbe kirurškega zdravljenja ponoči apliciramo tople obkladke čez katere dodatno prevlečemo zaščiten elastičen povoj. Priporoča se izvedba instrumentalne fizioterapije, predvsem terapevtskega laserja v obdobju do operacije.
Za uspešno post operativno celjenje poškodbe je nujna izvedba pred operativne fizioterapevtske oskrbe. Celotna rehabilitacija totalne rupture mišice s kirurškim zdravljenjem obsega obdobje med 7 – 9 mesecev, v primeru rupture večje mišične skupine do 12 mesecev.
Po kirurškem zdravljenju je potrebna kombinirana ambulantna fizioterapija z kontroliranim prehodom v terapevtsko vadbo. Pomembno je, da se mišici povrne polna funkcionalnost in moč preden se aplicira večje športne obremenitve. Za športnike je obvezna izvedba športno specifične ” return to sport ” faze rehabilitacije v kateri se izvaja intenziven program vadbe, ki poškodovano mišico pripravlja na specialne obremenitve treniranega športa
Kite so fibrozno tkivo, njihova primarna funkcija je prenašanje mehaničnih sil, ki jih generirajo mišice na kosti. Kite imajo sposobnost prenašanja visokih sil in sicer tudi 5 kratnik lastne telesne teže. Vzroki za poškodbe kit so najpogosteje poslabšana prekrvavitev, mikro poškodbe, ponavljajoči stres in močna kontaktna travma.
Spontane rupture kit se v večini primerov zgodijo zaradi repetitivne mikrotravme, mehanične preobremenitve na mestu, slabše vaskularizacije ali pretekle poškodbe. To pomeni, da so pred rupturo že morali obstajati določeni lokalni pogoji, da so dražljaji sprožili nastanek poškodbe. Če je prekrvavljenost kit zdrava in funkcionalna, se bo tetiva po mehaničnem stresu ustrezno regenerirala.
Pri športnikih ustrezen protokol kondicijske priprave in regeneracije igra ključno vlogo pri preprečevanju poškodb kit. Ključno je časovno okno regeneracije, v kolikor je prekratko regeneracija kite po obremenitvi ne bo popolna. Rupture tetiv se najpogosteje pojavljajo pri vrhunskih športnikih, ki so podvrženi visokim obremenitvam ter pri starejši populaciji zaradi slabše vaskularizacije fibroznega tkiva tetiv.
Poškodbo pogosto povzroči direktna travma ali nenaden močan razteg z ekscentrično obremenitvijo in s fiksirano točko narastišča – pogosto v košarki (ruptura ahilove tetive).
Simptomi poškodbe rupture kite so odvisni od obsega rupture ter tipa poškodovane kite.
Najpogosteje se poškodujejo:
Splošni simptomi rupture tetive vključujejo slišen in občuten pok z nenadno močno bolečino.
Na mestu poškodbe se pojavi močna oteklina in navzven vidna deformacija mišice, ki postane nefunkcionalna. Pri rupturi ahilove tetive hoja ni mogoča, plantarna fleksija navzdol je disfunkcionalna. Pri rupturi kit rotatorne manšete je pogosto onemogočeno dvigovanje roke vstran in nad višino ramena. Pri rupturi dolge glave bicepsa je onemogočen dvig roke z dlanjo obrnjeno navzgor.
Ruptura kite mišice se diagnosticira po fizikalnem pregledu. MRI diagnostika se opravi za natančno oceno lokacije poškodbe ter obsega deformacije. MRI diagnostika je ključna za določitev škode pri parcialnih rupturah tetiv, ki so tudi najpogostejše.
Akutna oskrba po rupturi tetive naj vključuje popolno imobilizacijo poškodovanega predela z dvosklepno izolacijo. Nemudoma po poškodbi se priporoča hlajenje poškodbe za zmanjševanje intenzivne bolečine, priporoča se blaga kompresija in elevacija poškodovanega predela kombinirano do izvedbe kirurškega zdravljenja oz. do začetka fizikalne terapije v primeru konservativnega zdravljenja.
Parcialne rupture se zdravijo konservativno v obdobju med 6 – 12 tednov za polno povrnitev funkcionalnih zmogljivosti tetive. V primeru operativnega zdravljenja in/ali totalne rupture kite popolna rehabilitacija traja v obdobju med 8 – 12 mesecev. Najdaljše zdravljenje nosi totalna ruptura ahilove tetive, ki je pri vrhunskih športnikih pogosto vzrok za predčasen zaključek kariere. Za rupture kit rotatorne manšete je značilno, da v 90% primerih izhajajo iz degenerativnih vzrokov in v tem primeru tudi ne potrebujejo kirurškega zdravljenja.
V primeru travmatske rupture kite rotatorne manšete se izvede operativno zdravljenje, kadar je obseg poškodbe manjši od 50% debeline tetive se poškodovano (odmrlo) tkivo atroskopsko odstrani. V primeru totalne rupture se izvede šivanje tetive. Rupture dolge glave bicepsa so specifične narave, v kolikor ne gre za vrhunskega športnika se kirurško zdravljenje ne izvaja, saj sama dolga glava bicepsa prispeva le 10-15% funkcije pri fleksiji komolca. Pri športnikih se pogosto izvede operativna repozicija narastišča dolge glave bicepsa z op. posegom tenodeza.
Program rehabilitacije naj zajema ambulantno fizioterapijo v prvi fazi ter progresivni režim individualno usmerjene kineziološke vadbe za izboljšanje mišičnih kapacitet, prilagoditev tetive na obremenitev ter vzpostavitev mišičnih simetrij v drugi fazi. Rupture tetiv nosijo visoko tveganje za ponovljivost poškodbe ter pojav kroničnih tendopatij, zato je pomembno, da je rehabilitacija izvedena z zaključno ”return to sport” fazo, v kateri na kito apliciramo visoko obremenitve in specifičen trening, da jo prilagodimo športno-rekreativnim ciljem pacienta.
Ahilova tetiva (AT) je kita, ki povezuje mišice goleni s petno kostjo (petnico) za sklepom gležnja in prenaša mehanične obremenitve troglave mečne mišice (triceps surae), katero tvorita dvoglava mečna mišica (M.gastrocnemius) in velika mečna mišica (M.soleus). Največ ruptur ahilove tetive se pojavlja pri vrhunskih športnikih, ki participirajo v agilnostnih ekipnih športih ter pri športih visoko eksplozivne narave.
Ruptura ahilove tetive športno ne aktivne populacije je najpogostejša pri moških med 30. – 50. letom starosti. Ruptura ahilove tetive je lahko delna ali totalna. 90% ruptur ahilove tetive se zgodi v območju 2 – 7 cm nad narastiščem tetive na petnico, kjer se običajno pojavi slabše prekrvavljeno in degenerirano mesto. Kombinacija degenerativnih in ishemičnih sprememb na tetivi naj bi bila glavni faktor tveganja nastanka rupture ahilove tetive pri obremenitvah gležnja. Ob repetitivnih obremenitvah in fizično slabo pripravljeni ahilovi tetivi začnejo nastajati mikrotravme, ki vodijo v lokalne patološke spremembe kolagenskih vlaken ter slabšo vaskularizacijo tkiva, kar pomeni ”weak spot”, ki bo počil pri enkratnem ekstremnem dogodku.
Ob rupturi ahilove tetive poškodovanec začuti močno bolečino, slišen odmevajoč pok, ki je lahko dovolj močan, da ga slišijo tudi drugi v bližini. Pok ima zvok podoben bičanju. Ponavadi je v predelu pretrganja tetive viden hematom.
Občutek popolne rupture ahilove tetive poškodovanci pogosto opisujejo, kot da jih je nekdo s trdim predmetom močno udaril po peti. Tretjina poškodovanih pri delnih rupturah ahilove tetive bolečin ne poroča. V primeru popolne rupture je plantarna fleksija stopala onemogočena, prav tako stopanje oz. kakršnokoli obremenjevanje poškodovane okončine. Na predelu ahilove tetive se pojavi vidna votlina, običajno v območju 2 – 5 cm nad peto, pri manualni inspekciji gre za občutno deformacijo normalne oblike lege ahilove tetive.
Klinična diagnostika zajema Simmonds-Thompsonov test, ki je enostaven in najpomembnejši za klinično uporabo, pozitiven postane, kadar z gnetenjem oz. manualnim pritiskom pri poškodovancu ne izzovemo refleksne plantarne fleksije.
V vsakem primeru se priporoča izvedba MRI diagnostike ter ultrazvočne preiskave za potrditev diagnoze ter natančno opredelitev mesta ter obsega travme.
Popolna ruptura ahilove tetive se zdravi operativno. Z nezapletenim potekom operirana tetiva ponovno doseže 90% prvotne naravne zmogljivosti. Če je pri rupturi ahilove tetive prišlo do poškodbe kostne površine petnice, se raztrgan kostni kos privije nazaj na petno kost. Post operativno sledi nujno nošenje ortoze z dvigom pete za zaščito šivov. Intenzivna ambulantna fizioterapija ter prilagojena kineziološka vadba postopoma zmanjšujeta bolečinsko simptomatiko in razvijata normalno razteznost tetive ter optimalno poravnavo kolagenskih vlaken.
Za večino športnikov je obvezna izvedba “return to sport” faze, ki naj traja vsaj 3 mesece, preden se športnik vrne na predhodno trenažno raven. Po rupturi tetive se priporoča med 10 – 12 mesečni intenziven program individualne rehabilitacije, preden se športnik ponovno vrne na tekmovalno ravnen. Največje tveganje za ponovno poškodbo ahilove tetive je med 8. in 10. tednom , zato se takrat priporoča posebno pozornost pri programu kineziološke vadbe.
Po rupturi tetive se priporoča med 10 – 12 mesečni intenziven program individualne rehabilitacije, preden se športnik ponovno vrne na tekmovalno raven.
Tendinopatije predstavljajo najpogostejše preobremenitvene poškodbe mehkih tkiv, pogosto se pojavijo na specifičnih znanih mestih – narastišča. Tendinopatije spadajo pod preobremenitvene degenerativne patologije, prisotne so lahko od nekaj mesec do več let.
Do tendinopatije pride zaradi kroničnih mikrotravm na kolagenski strukturi tetive, ki povzročijo tudi slabšo vaskularizacijo tkiva, vnetje in lokalno zadebelitev. Glavni povzročitelj preobremenitev tetiv so akutni presežek mehanskega napora, slaba moč in vzdržljivost v moči mišične skupine, predhodna poškodba, nepravilna tehnika športa ali vadbe, najpogosteje gre za kombinacijo naštetega.
Tendinopatije se najpogosteje pojavijo na notranji ali zunanji strani komolca (golf in teniški komolec), na ahilovi tetivi, kiti quadricepsa, patelarnem ligamentu (skakalno koleno), kitah mišic rotatorne manšete, kiti dolge glave bicepsa in na mišični skupini iliopsoas.
Tendinopatije so v progresivnih fazah lahko visoko omejujoč faktor pri izvajanju že dnevnih opravil, zgovoren statističen podatek je, da je patelarna tendinopatija (skakalno koleno) v 50% primerih športnikov, ki se z njo soočajo razlog za nazadovanje kariere in postopno opustitev športa. Tendinopatije so v zgodnjih fazah nedolžne in prisotne le občasno, pomembno je, da jih pravilno naslovimo zgodaj v procesu nastanka.
Simptomi so pogosto nespecifični, pacienti opisujejo otrdelost na mestu poškodbe, neudobje ter občasno bolečino, ki se pojavi po obremenjevanju. Pri tendinopatijah bolečina med samim naporom pogosto izgine, intenzivneje pa se pojavi nekaj ur za končano aktivnostjo. V reaktivnih fazah tendinopatije je možna tudi močna ostra bolečina pri obremenjevanju prizadetega predela, vendar je to značilno bolj za pozne faze tendinopatije.
V zgodnjih fazah tendinopatij, se bolečina pojavi le občasno po večjih naporih in izzveni v roku nekaj dni.
Progresivne faze tendinopatije zajemajo bolečinsko simptomatiko, ki je prisotna tudi med gibanjem, v skrajnih primerih pa omejuje tudi vsakdanje aktivnosti in vztraja neprekinjeno. Značilne so fiziološke spremembe tkiva, v poznih fazah lahko pride do navzven vidne zadebelitve tetive.
Pogosto se pojavi tudi zmanjšana mobilnost prizadetega predela in izguba mišične moči v končnih položajih obsegov gibanja.
Zdravljenje tendinopatij je kompleksno. Priporoča se izvedba predhodne ultrazvočne diagnostike (UZ) ter klinično testiranje pacienta. Zdravljenje je konservativno, vendar močno individualno prilagojeno glede na simptomatiko in napredovanost tendiopatije pacienta.
S terapevtskim laserjem, tecarjem in hlajenjem blažimo akutno prisotne bolečine ter vnetje s ciljem, da za prizadeti predel čim prej pričnemo izvajati progresivni program specialne vadbe. V programu rehabilitacijske vadbe je ključna aplikacija ekscentrično – izometričnih režimov s katerimi stimuliramo formacijo novo nastalih kolagenskih vlaken.
Pomembno je, da vaje izvajamo izolirano unilateralno ter postopno napredujemo v kompleksne vaje moči ter športno specifične vaje, kjer je pomembno, da ne prihaja do kompenzacijskih gibov.
Kirurško zdravljenje z odstranitvijo degeneriranega predela tetive se izvaja v redkih primerih, ko se tendinopatija ne odziva na konservativno zdravljenje.
Ob kronično napredovani tendinopatiji je možno tudi injiciranje aktivirane trombocitne krvne plazme (PRP). Dlje časa kot je tendinopatija prisotna, manjša je verjetnost, da se bo simptomatika dokončno sanirala. Pomembno je, da tendinopatijo začnemo zdraviti zgodaj ter da sočasno naredimo premor od aktivnosti, ki so simptomatske.
Entezopatija je posebna oblika tendiopatije, ki označuje patologijo spoja oz. narastišča tetive na kost. Entezopatija je značilna predvsem za narastišča tetiv spodnjih okončin, saj tetive mišic nog pri svoji funkciji absorbirajo in sproščajo veliko količino tenzijske energije.
Entezopatija se pogosto pojavi na patelarnem ligamentu, ahilovi tetivi ter na kiti mišice quadriceps, na zgornjem delu telesa je možen pojav na narastiščih komolca ter rotatorne manšete.
Diagnostika entezopatij je zahtevnejša, velikokrat se jih ne da jasno ločiti od drugih stanj v istih anatomskih predelih (na primer bolečina v predelu narastišč adduktorjev pri športnikih).
Entezopatije so največkrat posledica preobremenitev, pogosteje se pojavljajo pri profesionalnih športnikih in fizičnih delavcih.
Simptomi entezopatije zajemajo podobne značilnosti tendiopatij, le da se pojavljajo izključno v predelu narastišča tetive na kost medtem ko je pri klasični tendiopatiji simptomatska pogosto celotna tetiva.
Zdravljenje entezopatije se izvaja konservativno z aplikacijo specializirane kineziološke vadbe. Ekscentrična vadbe je pomemben režim dela pri rehabilitaciji simptomov entezopatije ter pri odpravljanju vzrokov nastale poškodbe.
Zdravljenje entezopatije se izvaja konservativno z aplikacijo specializirane kineziološke vadbe.
Ekscentrična vadbe je pomemben režim dela pri rehabilitaciji simptomov entezopatije ter pri odpravljanju vzrokov nastale poškodbe.
