Skakalno koleno oz. patelarna tendinopatija je preobremenitvena poškodba kolenskega sklepa, ki je pogosto vzrok za nazadovanje športne kariere.
Pojavnost skakalnega kolena močno variira med športi, pri odbojki, košarki in atletiki se več kot 40% športnikov vsaj enkrat v karieri zdravi zaradi patelarne tendinopatije.
Splošna pojavnost skakalnega kolena pri športih, ki vključujejo skoke je 20%. 55% športnikov, ki se soočajo s patelarno tendinopatijo poroča o nazadovanju športne kariere.
Čeprav gre za športno poškodbo je pogosta tudi pri fizično zahtevnih poklicih. 35% športno neaktivne populacije, ki se sooča s skakalnim kolenom poroča o močnem negativnem vplivu na delovno produktivnost.
Skakalno koleno se sicer pogosto pojavlja pri tekačih, košarki, odbojki, nogometu, pohodnikih, tenisu, badmintonu, rokometu, atletiki, ameriškem nogometu in squashu. Skakalno koleno ima visok odstotek ponovljivosti, simptomatika ob neustreznem zdravljenju lahko traja več let.
Simptomatika najpogosteje zajema bolečine na sprednji strani kolena v subpatelarnem predelu (tik pod pogačico), ki so lahko izzvane s palpacijo.
Bolečino poslabša obremenitev, neposredni pritisk na koleno, kot je klečanje ali udarci v koleno.
Za patelarno tendinopatijo je značilna ojačana bolečina od nekaj ur do nekaj dni po obremenitvi kolena, ki pa se med aktivnostjo lahko celo zmanjša.
Za napredne faze patelarne tendinopatije je značilen padec aktivacije v mišici kvradiceps ter generalno slabša izometrična aktivacija v primerjavi z zdravim kolenom.
Patelarna tendinopatija ima 3 faze:
- reaktivna faza
- faza vnetja
- faza strukturne degeneracije tetive.
Zahtevnost zdravljenja skakalnega kolena se stopnjuje glede na fazo tendinopatije, v vseh treh fazah pa osnovno sredstvo zdravljenja predstavlja prilagojena specialna vadba, s katero progresivno okrepimo vez in asimetrične mišične skupine. Le 10% pacientov v tretji fazi skakalnega kolena je primernih za kirurško zdravljenje.
Značilna je močna bolečinska simptomatika že pri osnovnih gibih kot je hoja in usedanje ter vstajanje, značilna je izguba polne ekstenzije kolena in otekanje sklepa ob preobremenitvi.
Zahtevnost zdravljenja skakalnega kolena se stopnjuje glede na fazo tendinopatije, v vseh treh fazah pa osnovno sredstvo zdravljenja predstavlja prilagojena specialna vadba s katero progresivno okrepimo vez in asimetrične mišične skupine. Le 10% pacientov v tretji fazi skakalnega kolena je primernih za kirurško zdravljenje.
Aplicirati je potrebno terapevtske tehnike za management simptomov, modificirati obremenitve ter izvajati progresivni program vadbe. Poudariti je potrebno, da lahko v drugo fazo skakalnega kolena preidemo zelo hitro, v kolikor ne izvajamo zdravljenja prve faze, ali pa je to izvedeno površno.