Fizioterapija in rehabilitacija
Podrobno vam predstavljamo najpogostejše poškodbe kolena. Vsaka patologija oz. poškodba kolena ima opisane splošne zanimivosti, vzrok nastanka poškodbe, značilnosti simptomov, diagnostiko ter potek zdravljenja.
Sprednja križna vez (ligament ACL) je eden izmed štirice ključnih ligamentov, ki zagotavljajo pasivno stabilnost kolenskega sklepa. Sprednja križna vez je najpogosteje poškodovan ligament v kolenu in ena najpogostejših poškodb nasploh. Poškodba ACL velja za hujšo poškodbo v športu, saj je zanjo značilna dolga in kompleksna rehabilitacija.
Do poškodbe pride zaradi prisilne, močne hiperekstenzije kolena (koleno nam ”zabije” nazaj) ali zaradi sunkovitega pivotiranja (rotacija telesa okoli fiksnega stopala in goleni). Tveganje za poškodbo sprednje križne vezi predstavlja kombinacija šibkih stegenskih mišic in veliko doskokov ter slaba vzdržljivost mišic zadnje lože v kombinaciji s športnimi aktivnostmi, udarci, naleti in padci.
Poznamo dva mehanizma poškodbe sprednje križne vezi, nekontaktni mehanizem ter kontaktni mehanizem. 70-80% primerov poškodb ACL je nekontaktne narave, kar pomeni, da vzrok za nastanek poškodbe ni zunanja sila kot je nalet, udarec ali padec.
Nekontaktna poškodba nastane zaradi odpovedi vezi. Veliko število poškodb ACL je mogoče preprečiti z ustrezno fizično pripravo na športne aktivnosti.
Simptomatika poškodbe ACL je močna bolečina v kolenu, ki lahko seva v celotno okončino, omejena gibljivost kolena (iztegovanje in upogibanje kolena), edem oz. oteklina, ki nastane več ur po poškodbi in se postopoma povečuje, občutek nestabilnosti kolena, občutek nihanja, plavanja kolena in postopna izguba mišične mase štiri glave stegenske mišice, predvsem na njenem notranjem delu.
Približno 40% vseh poškodovancev ACL poroča o poku v trenutku nastanka poškodbe, ki nastane zaradi pretrganja vezi.
Pri več kot polovici vseh poškodb sprednje križne vezi, so pridružene poškodbe meniskusov kolenskega sklepa. Ko pride do poškodbe je ključna ažurna izvedba diagnostike in sicer rentgena ter magnetno resonančnega slikanja (MR), s katerima se potrdi ali izloči poškodbo ACL in zlome skeleta.
Po poškodbi ACL je potrebno aplicirati RICE metodo managementa akutnega stanja.
Obvezna je izvedba predoperativne rehabilitacije, ki se intenzivno izvaja do dneva operacije. Potrebno je ustaviti otekanje sklepa, odpraviti bolečinsko simptomatiko ter pridobiti poln obseg giba fleksije ter ekstenzije kolena in preprečiti oz. zmanjšati mišično atrofijo. Napredek predoperativne rehabilitacije je odvisen od obsega poškodbe ter participacije pacienta.
V primeru polne rupture ACL je potrebna kirurška transplantacija vezi.
V kolikor gre za delno rupturo ACL, se najprej izvaja konservativno zdravljenje s specialno vadbo za izboljšanje moči mišic ter kontrole kolenskega sklepa med gibanji. V kolikor nestabilnost kolena ali močna bolečinska simptomatika ne izgine, je tudi v primeru delne rupture ACL potrebno operativno zdravljenje.
Postoperativna rehabilitacija sprednje križne vezi traja med 6 in 9 mesecev, odvisno od starosti, stopnje športne aktivnosti ter obsega poškodbe pacienta. Prvi mesec rehabilitacije izvajamo terapije za zmanjševanje otekline ter bolečin in postopoma apliciramo specialne vaje za aktivacijo stegenskih mišic in pridobitev polnega obsega ekstenzije ter fleksije kolenskega sklepa.
Zadnja križna vez preprečuje drsenje golenice nazaj in preveliko notranjo rotacijo golenice, je debelejša, težja in dvakrat močnejša kot sprednja križna vez (ACL). PCL je najmočnejša vez kolena.
Poškodbe zadnje križne vezi so redkejše kot poškodbe ACL, le 19% poškodb kolena zajema poškodbe PCL, medtem ko letno 31% poškodb kolena predstavljajo poškodbe ACL.
Kadar se zadnja križna vez poškoduje, pogosto pride do velike sile, ki poškoduje tudi ligamente, hrustanec in/ali kosti. Kadar je PCL poškodovana se poveča posteriorna translacija (pomik golenice nazaj), ob tem je zmanjšana tudi zunanja rotacija golenice. Poškodba PCL se načeloma obravnava kot bolj tvegana in nevarnejša od poškodbe ACL, saj ob slabi fizični kondiciji mišic ter spremnih poškodbah stranskih vezi povzroča večje omejitve pri dnevnih aktivnostih, kot je npr. hoja.
Ko pride do poškodbe zadnje križne vezi je ključna ažurna izvedba diagnostike in sicer rentgena ter magnetno resonančnega slikanja (MR), s katerima se potrdi ali izloči poškodbo PCL in zlome skeleta.
Simptomatika zajema oteklino, posteriorno bolečino v kolenu in občutek nestabilnosti, plavanja kolena.
Oteklina je manjša kot pri poškodbi sprednje križne vezi, sicer pa gre za podobno akutno fazo, ki zajema poleg bolečin zmanjšano gibljivost kolena oz. travmatski spazem ter težave pri hoji.
V kolikor ob PCL ni poškodovanih drugih sklepnih struktur kolena je poškodbo pogosto težje diagnosticirati le s kliničnimi testi, zato je ključna izvedba magnetno resonančnega slikanja (MR).
Zdravljenje PCL je večinoma operativno, ki mu sledi strokovno zasnovana rehabilitacija s progresivno vadbo ter fizikalnimi terapijami.
Rehabilitacija PCL brez večjih zapletov traja med 6 in 9 meseci, odvisno od obsega poškodbe. Delne rupture ali natege PCL zdravimo konzervativno s specialno vadbo po umiritvi akutne faze, v kolikor ta ne izboljša simptomatike poškodbe pa se predlaga rekonstrukcija vezi.
Operativno zdravljenje PCL je zahtevnejše in dolgotrajnejše v primerjavi z operativnim zdravljenjem ACL, kar zahteva več omejitev v zgodnji postoperativni rehabilitaciji ter nujnost daljše faze predoperativne rehabilitacije.
Priporoča se vsaj 12 tedenski predoperativni program rehabilitacije za vzdržljivost v moči ter pridobitev polnega obsega gibanja, s čimer zmanjšamo mišično atrofijo po rekonstrukciji vezi ter pospešimo postoperativno celjenje.
Polovico vseh poškodb kolenskega sklepa predstavljajo poškodbe meniskusov, najpogostejši razlog za operativni poseg kolena so lezije meniskusov.
Meniskus kolena je vezivno-hrustančna struktura v obliki polmeseca, ki se nahaja med golenico ter stegnenico. V kolenu imamo medialni (notranji) meniskus ter lateralni (zunanji) meniskus. Pogostejše so poškodbe medialnega (notranjega) meniskusa. Poškodba meniskusov se pojavi pogosto ob rupturi sprednje križne vezi in pri nestabilnosti kolenskega sklepa. 60% populacije po 65 letu starosti ima degenerativne spremembe na meniskusih.
Glede na tip poškodbe meniskusa ločimo:
Območje poškodbe na meniskusu delimo na:
Simptomatika poškodb meniskusa zajema:
Poškodbe meniskusa lahko zdravimo operativno ali konservativno. Kirurško zdravljenje se lahko izvede kot parcialna meniscektomija (odstranitev poškodovanega dela) ali kot šivanje meniskusa. Za meniscektomijo se odločimo, kadar je poškodovan del meniskusa, ki ima zelo slabo prekrvavitev in je zato podvržen slabšemu celjenju po šivanju.
Kirurški poseg pri večini poškodb ni potreben, saj se kar 75% poškodb meniskusa uspešno zdravi s sodobnimi fizioterapevtskimi metodami.
Operativni poseg se priporoča pri poškodovancih, kjer je prisotno zatikanje kolena ali boleče preskakovanje. Prav tako se priporoča operativni poseg pacientom, pri katerih je bilo vsaj trimesečno fizioterapevtsko zdravljenje neuspešno.
Kirurški poseg odstranitve meniskusa znatno poveča tveganje za kasnejše obrabne spremembe v kolenu in nastanek artroze, zato se pri vseh manjših poškodbah meniskusa v prvi vrsti priporoča fizioterapevtska rehabilitacija.
Celostni konservativni program rehabilitacije vključuje vaje za krepitev stegenskih mišic, specialne vaje za propriocepcijo sklepa in vaje za mobilnost ter vzdržljivost mišičnih vlaken.
V primeru izvedbe operativnega posega se priporoča predoperativna rehabilitacija, v kateri se uporablja vaje za preprečevanje mišične atrofije ter vaje za krepitev živčno mišičnih povezav. Ker poškodbe meniskusov predstavljajo tveganje za pospešen nastanek obrabe (artroze) kolena je nujen hiter pričetek primernega zdravljenja.
Trajanje rehabilitacije po poškodbi meniskusa je odvisno od metode zdravljenja, cone poškodbe na meniskusu, spremnih poškodb drugih kolenskih struktur, participacije pacienta, mehanskih simptomov in prisotnosti zapletov.
Rehabilitacija poškodbe meniskusa traja od nekaj tednov pri manjših lezijah do 7 mesecev po kirurškem zdravljenju kompleksnih lezij, kot sta bucket handle ali flap tip poškodbi meniskusa.
Zvin kolena predstavlja nadpomenko nategnjenim ali natrganim ligamentom v kolenu, do česar pride zaradi neustreznega doskoka, hitre spremembe smeri ali udarca v koleno.
Ob zvinu se pogosto pojavita bolečina in oteklina, lahko se pojavi tudi podplutba in občutek šibkosti.
Ob zvinu je najprej potrebna strokovna diagnoza, s katero se ugotovi, kateri ligamenti so bili poškodovani, nato pa se na podlagi tega predpiše ustrezen sistem rehabilitacije.
Da se odpravi vnetje, je najprej potreben počitek in hlajenje, nato pa je na vrsti ustrezno zasnovana vadba za moč predvsem mišic kolena in kolka, ki je prilagojena poškodbi posameznega ligamenta.
Izbira konservativnega rehabilitacijskega zdravljenja ali kirurškega zdravljenja je odvisna od številnih specifik poškodbe, ki je nestabilnost povzročila, o katerih si več lahko preberete na naši spletni strani pod zavihkom poškodbe kolena.
Občutek nestabilnega oz. klecajočega kolena, ki se med gibanjem vdaja povzročajo številna patološka stanja v kolenu. Klecajoče koleno ima redko en sam vzrok, gre za splošno simptomatiko poškodb kolenskega sklepa.
Pogost vzrok nestabilnega kolenskega sklepa je poškodba vezi, npr. ruptura sprednje križne vezi, zadnje križne vezi ali medialnega oz. lateralnega kolateralnega ligamenta.
Najpogostejši vzrok nestabilnosti kolena je poškodba medialne kolateralne vezi, ki pa ima tudi visok potencial samoceljenja, zato je nestabilno koleno le akuten simptom, ki sčasoma ob aplikaciji rehabilitacijske vadbe izzveni. Nasprotno je poškodba sprednje križne vezi (ACL) pogosto vzrok hujše in trajne nestabilnosti kolena, poleg tega ima ACL nizek potencial samoceljenja, zato je pri večini ruptur vezi nujno kirurško zdravljenje.
Za izbiro primerne metode zdravljenja je potrebna izvedba pregleda pri specialistu ortopedu, ki s kliničnimi testi poda mnenje o poškodovanosti kolenskih struktur. Svetuje se izvedbe magnetno resonančne (MR) diagnostike po specialističnem pregledu, ki poda natančno sliko o obsegu poškodbe kolenskih struktur, ki so povzročile nestabilnost kolenskega sklepa.
Izbira konzervativnega rehabilitacijskega zdravljenja ali kirurškega zdravljenja je odvisna od številnih specifik poškodbeo, ki je nestabilnost povzročila, o katerih si več lahko preberete na naši spletni strani pod zavihkom poškodbe kolena.
Generalno najpogosteje klecajoče koleno povzročajo poškodbe sprednje križne vezi, medialne kolateralne vezi, meniskusov, hrustanca in pogačice.
Za izbiro primerne metode zdravljenja je potrebna izvedba pregleda pri specialistu ortopedu, ki s kliničnimi testi poda mnenje o poškodovanosti kolenskih struktur.
Izbira konservativnega rehabilitacijskega zdravljenja ali kirurškega zdravljenja je odvisna od številnih specifik poškodbe, ki je nestabilnost povzročila, o katerih si več lahko preberete na naši spletni strani pod zavihkom poškodbe kolena.
Skakalno koleno oz. patelarna tendinopatija je preobremenitvena poškodba kolenskega sklepa, ki je pogosto vzrok za nazadovanje športne kariere.
Pojavnost skakalnega kolena močno variira med športi, pri odbojki, košarki in atletiki se več kot 40% športnikov vsaj enkrat v karieri zdravi zaradi patelarne tendinopatije.
Splošna pojavnost skakalnega kolena pri športih, ki vključujejo skoke je 20%. 55% športnikov, ki se soočajo s patelarno tendinopatijo poroča o nazadovanju športne kariere.
Čeprav gre za športno poškodbo je pogosta tudi pri fizično zahtevnih poklicih. 35% športno neaktivne populacije, ki se sooča s skakalnim kolenom poroča o močnem negativnem vplivu na delovno produktivnost.
Skakalno koleno se sicer pogosto pojavlja pri tekačih, košarki, odbojki, nogometu, pohodnikih, tenisu, badmintonu, rokometu, atletiki, ameriškem nogometu in squashu. Skakalno koleno ima visok odstotek ponovljivosti, simptomatika ob neustreznem zdravljenju lahko traja več let.
Simptomatika najpogosteje zajema bolečine na sprednji strani kolena v subpatelarnem predelu (tik pod pogačico), ki so lahko izzvane s palpacijo.
Bolečino poslabša obremenitev, neposredni pritisk na koleno, kot je klečanje ali udarci v koleno.
Za patelarno tendinopatijo je značilna ojačana bolečina od nekaj ur do nekaj dni po obremenitvi kolena, ki pa se med aktivnostjo lahko celo zmanjša.
Za napredne faze patelarne tendinopatije je značilen padec aktivacije v mišici kvradiceps ter generalno slabša izometrična aktivacija v primerjavi z zdravim kolenom.
Patelarna tendinopatija ima 3 faze:
Zahtevnost zdravljenja skakalnega kolena se stopnjuje glede na fazo tendinopatije, v vseh treh fazah pa osnovno sredstvo zdravljenja predstavlja prilagojena specialna vadba, s katero progresivno okrepimo vez in asimetrične mišične skupine. Le 10% pacientov v tretji fazi skakalnega kolena je primernih za kirurško zdravljenje.
Značilna je močna bolečinska simptomatika že pri osnovnih gibih kot je hoja in usedanje ter vstajanje, značilna je izguba polne ekstenzije kolena in otekanje sklepa ob preobremenitvi.
Zahtevnost zdravljenja skakalnega kolena se stopnjuje glede na fazo tendinopatije, v vseh treh fazah pa osnovno sredstvo zdravljenja predstavlja prilagojena specialna vadba s katero progresivno okrepimo vez in asimetrične mišične skupine. Le 10% pacientov v tretji fazi skakalnega kolena je primernih za kirurško zdravljenje.
Aplicirati je potrebno terapevtske tehnike za management simptomov, modificirati obremenitve ter izvajati progresivni program vadbe. Poudariti je potrebno, da lahko v drugo fazo skakalnega kolena preidemo zelo hitro, v kolikor ne izvajamo zdravljenja prve faze, ali pa je to izvedeno površno.
S patelofemoralnim bolečinskim sindromom (PFBS) označujemo bolečino v sprednjem delu kolenskega sklepa, ki pa ima lahko več izvorov, ki jih je težje natančno diagnosticirati. Pogosto gre za vnetje sinovialne sklepne ovojnice, lezije subhondralne kostnine pogačice, vnetje narastič pogačice ali iritacijo infrapatelarnega maščevja.
Najpogostejši vzrok patelofemoralnega bolečinskega sindromoma (PFBS) so preobremenitve kolena v kombinaciji z nepravilno biomehaniko spodnjega uda in nepravilnim drsenjem pogačice.
Najpogostejši dejavniki tveganja za razvoj patelofemoralnega bolečinskega sindroma so:
Našteti dejavniki tveganja vodijo v nepravilno drsenje pogačice, ki povzroča bolečinsko simptomatiko ter vnetja v sklepu. Pacienti s PFBS nosijo višje tveganje za razvoj osteoartroze kolenskega sklepa.
Ker gre pri PFBS za različne izvore tudi simptomi med seboj varirajo. Bolečina je lahko prisotna tik pod ali nad pogačico, lahko pa je simptomatski celoten sklep.
Spontana, topa bolečina, ki jo posameznik čuti v mirovanju in je tipično hujša po obremenitvi je značilna za kronično preobremenitev mehkih struktur ob pogačici.
Ostra, točkovna bolečina, ki nastane ob posameznem dogodku oz. gibu in je intenzivnejša med obremenitvijo je pogosto povezana z akutno poškodbo sklepa.
Bolečina, ki jo pacient čuti ponoči, je lahko posledica tako kroničnih preobremenitev ali svežih poškodb kolenskega sklepa.
V kolikor se bolečina ponavlja pri manjših krčenjih kolena (20-40°, npr. pri doskoku ali pri teku) nakazuje na nepravilno drsenje pogačice, ki ni v idealni linij v žlebu, najpogosteje gre za lateralno subluksacijo pogačice.
Zdravljenje se začne z diagnostiko ter anamnezo bolečin v kolenu. Priporoča se izvedba kliničnih testov in magnetno resonančne diagnostike (MR) s katerimi določimo izvor PFBS. Zdravljenje PFBS se izvaja z rehabilitacijsko vadbo, k je usmerjena na izboljšanje biomehanike kolenskega sklepa, krepitev stegenskih mišic ter stabilizacijo pogačice.
Zdravljenje PFBS se izvaja z rehabilitacijsko vadbo, k je usmerjena na izboljšanje biomehanike kolenskega sklepa, krepitev stegenskih mišic ter stabilizacijo pogačice. V kolikor gre za porušene vzorce hoje, teka ali skokov je potrebno tehnično popraviti vzorce in s tem preprečiti ponoven nastanek PFBS.
V akutni fazi uporabljamo instrumentalno fizioterapijo ter manualne tehnike za sproščanje napetih mišičnih struktur iz zmanjševanje bolečine.
Popolno mirovanje sicer bolečino omili, vendar s tem ne odpravimo vzrokov nastanka PFBS in sicer biomehanično slabe vzorce, asimetrične mišice ter nepravilno gibanje pogačice. Pri specialni vadbi rehabilitacije smo usmerjeni na optimizacijo znotraj mišične koordinacije glav kvadricepsa ter na vzpostavitev dinamičnih simetrij med agonisti in antagonisti v kolkih, kolenih ter stopalih.
Nestabilnost pogačice je pogost vzrok za pojav patelofemoralnega bolečinskega sindroma. To pomeni, da ta pri gibanjih v kolenu uhaja iz stegneničnega žleba in povzroča bolečinsko simptomatiko.
To stanje je lahko posledica prirojenega abnormalnega stegneničnega žleba (neraven, plitek žleb) in/ali prirojene slabše lege pogačice, ki je lahko previsoko ali prenizko v žlebu stegnenice. Lahko tudi posledica akutnega izpaha pogačice ob naletu v kolenu, padcu ali hitri rotaciji kolena, povzročijo jo lahko tudi asimetrije v mišični napetosti in aktivaciji.
Nestabilnost pogačice delimo na več oblik, ki jih spremlja tudi različna simptomatika.
Pogačica je v sklepu kolena lahko le nepravilno položena, možna pa je tudi kronična dislokacija pogačice.
Simptomi nestabilne pogačice so otekanje kolena, pokanje in preskakovanje med gibanjem, bolečina pri sedenju, otrdelost kolena z izgubo mobilnosti, navzven vidna deformacija kolena in popolna izguba moči. Pojavi se lahko le eden od simptomov ali pa gre za kombinacijo in progresijo.
Najpogostejši simptom nestabilnosti pogačice je bolečina pod pogačico pri krčenju kolena nad 120° ter blago izpahovanje pogačice pri upogibanju kolena.
Za postavitev diagnoze je potrebno opraviti kliničen pregled kolena, RTG slikanje, ki pokaže lokacijo pogačice v sklepu ter magnetno resonančno MR diagnostiko, s katero se oceni obseg poškodovanosti kolenskih struktur.
V kolikor zdravimo kompleten izpah pogačice je potrebna repozicija le te nazaj v stegnenični žleb, ki pa se pogosto zgodi spontano.
V kolikor zdravimo kompleten izpah pogačice je potrebna repozicija le te nazaj v stegnenični žleb, ki pa se pogosto zgodi spontano. Ob izpahu pogačice pogosto pride do poškodbe hrustančne ploskve pod pogačico ter do pretrganja medialne patelo-femoralne vezi, ki stabilizira pogačico.
Pri večini primerov nestabilnosti pogačice, ko ta le neprimerno leži v stegneničnem žlebu največjo uspešnost dosežemo s konzervativno individualno terapijo in rehabilitacijsko vadbo.
Konservativno zdravljenje izvajamo v dveh fazah:
Tekaško koleno oz. sindrom iliotibialnega trakta (ITT) je pogosta preobremenitvena poškodba tekačev ter kolesarjev. Značilna je bolečina na zunanji strani kolena med gibanjem. Do bolečinske simptomatike pride zaradi drgnjenja iliotibialnega trakta (ITT) ob lateralni kondil stegnenice, kar povzroči vnetje in poškodbe lokalnega tkiva, pogosto se opisuje tudi kot sindrom trenja.
Zadnje raziskave kažejo, da poleg drgnjenja pride do utesnitve oživčenega adipoznega (maščobnega) tkiva, ki se nahaja med lateralnim kondilom stegnenice ter ITT. Pri kotu 30° fleksije kolena prihaja do največje kompresije adipoznega tkiva med stegnenico in ITT, to so predvsem koti, v katerih se izvajata tek in kolesarjenje.
Tekaško koleno najpogosteje povzročijo prevelike količine monotone obremenitve, spremembe tekalne podlage, mišična neravnovesja v stegnih, valgus kolena in kolka ter slaba obutev. Sindrom iliotibialnega trakta (ITT) je poškodba mladih, saj se najpogosteje razvije pred 35. letom starosti, pogosteje prizadene ženske.
Tekaško koleno je preobremenitvena poškodba, ki je pogosta pri tekačih in kolesarjih. Vzroki nastanka sindroma ITT so najpogosteje mišične ter trenažne narave. Šibke odmikalke kolka in stabilizatorji medenice (predvsem gluteus medius) povzročajo, da se sile v večji meri prenašajo na ITT, ki postane preobremenjen.
Ob šibkih aktivnih stabilizatorjih (mišicah) se sila vedno prenese na pasivne stabilizatorje – iliotibialni trakt (ITT), ki postane prekomerno napet, posledično ob gibanju draži adipozno blazinico na zunanji strani kolena in povzroči ostro ter pekočo bolečino.
Najmočnejša bolečina se pogosto pojavi pri stiku pete s podlago (tek, hoja). Bolečina se pogosto pojavi že po nekaj minutah hoje ali teka. Po končani aktivnosti bolečina običajno izzveni in se pojavlja znova s povečano obremenitvijo.
Diagnoza se postavi na podlagi kliničnega pregleda. Pacient s sindromom ITT je občutljiv na palpacijo nad stranskim odrastkom stegnenice.
Priporoča se izvedba magnetno resonančnega slikanja MR, ki pokaže oteklino v predelu adipoznega (maščobnega) tkiva. Pri kroničnem stanju sindroma ITT MR slikanje pokaže strukturne spremembe adipoznega (maščobnega tkiva) ter spremembe kostnine.
V programu rehabilitacijske vadbe krepimo abduktorje kolka, izboljšujemo dinamična mišična neravnovesja ter proprioceptivne mehanizme sklepa kolka in kolena. Pomembno je, da opravimo biomehanično analizo hoje in teka, ter odpravimo nepravilnosti, ki bi lahko vodile v ponovljivost sindroma ITT.
Osgood-Schlatterjevo bolezen uvrščamo med osteohondroze, značilen je moten normalni proces kostne rasti. Najpogosteje se pojavi v času pospešene rasti skeleta med puberteto. Ob preobremenitvi, ponavljajoči mehanični vleki narastišča patelarnega ligamenta na golenico povzročijo avaskularno nekrozo in vnetje, ki ob nadaljevanju obremenjevanja vodi v mikropoškodbe in oslabitev rastne plošče.
Osgood-Schlatterjeva lezija je le površinska okvara narastišča pogačične vezi oz. apofize. Na patofiziološki ravni gre za lokalno moteno oskrbo s krvjo zaradi mikropoškodb rastne ploščice, ki jih povzročijo prevelike sile. Bolezen lahko nastane tudi kot posledica akutne poškodbe ligamentov kolenskega sklepa ali dislokacij in zlomov kolena. Najpogosteje so prizadeti mladostniki moškega spola med 7. in 18. letom starosti ter otroci, ki hitro pridobijo telesno težo in/ali telesno višino.
Bolečina se pojavlja v področju tuberositas tibiae in se značilno ojača po športni aktivnosti oz. obremenitvi.
Najpogosteje so prizadeti mladi športniki, ki izvajajo veliko skokov, sprememb smeri in zaustavljanj. Bolečina je lahko enostranska ali dvostranska, povečuje se z večjim obremenjevanjem, izboljša pa z mirovanjem.
Za Osgood-Schlatterjevo bolezen je značilna tudi pordelost in sprememba temperature kože pod kolenom, pojavi se lahko tudi navzven vidna izboklina, RTG slika pokaže spremembe na kosti in oteklino mehkih tkiv. Simptomatika pogosto izzveni ob zaključku obdobja rasti. Pogosto je izboklina pod kolenom trda na otip, značilna je tudi izguba polne gibljivosti kolena ob naprednih fazah bolezni.
Za izključitev zlomov je potrebno izvesti RTG slikanje, ki mu sledi klinično testiranje pri specialistu ortopedu.
Zdravljenje se izvaja konzervativno s fizikalno terapijo in rehabilitacijsko vadbo po diagnosticiranem oz. potrjenem sumu na Osgood-Schlatterjevo bolezen.
V drugi fazi zdravljenja se izvaja progresiven program vadbe, ki športnika postopoma pripravi na vrnitev v reden trenažni proces. Zdravljenje Osgood-Schlatterjeve bolezni je dolgotrajno in traja od 4 mesece do več let, vendar se športnik lahko postopoma vrne v aktivnosti, ko akutna simptomatika popusti in progresiven program vadbe okrepi mišična tkiva kolena.
Medialna in lateralna kolateralna vez sta pomembna stranska stabilizatorja kolenskega sklepa.
Poškodba medialne kolateralne vezi (MCL) je pogosto izolirana, ob poškodbi lateralne kolateralne vezi (LCL) so pogosto pridružene poškodbe preostalih kolenskih struktur. 40% vseh težjih poškodb kolena vključuje poškodbo MCL (medialni kolateralni ligament), ki je za ACL (sprednja križna vez) najpogosteje poškodovana anatomska struktura kolena.
Za poškodbo stranskih vezi je značilna močna bolečina medialno in/ali lateralno v kolenskem sklepu, poškodbe kolateralnih vezi ne povzročajo otekanja sklepa, razen v primeru, da obstajajo pridružene poškodbe preostalih kolenskih struktur, ki povzročijo vnemanje sklepa. Po poškodbi LCL pogosto pride do krvavitev v sklepu, posebnost poškodbe LCL je, da njen nateg povzroči večjo bolečino kot popolna ruptura.
Pred začetkom zdravljenja je potrebno je izvesti rentgensko RTG slikanje za izključitev poškodb skeleta ter diagnostično magnetno resonančno MR slikanje za potrditev suma na rupturo stranskih vezi kolena. Valgus stres test je pozitiven pri večini poškodb MCL (večinoma stopnja 1), Varusni stres test je pozitiven večinoma pri težjih poškodbah lateralne strani kolena.
Zdravljenje medialnega kolateralnega ligamenta (MCL) je navadno uspešno konzervativno, poškodba lateralnega kolateralnega ligamenta (LCL) pa v večini primerov potrebuje kirurško metodo zdravljenja.
Artroza oz. osteoartroza je degenerativni proces, ki se začne na sklepnem hrustancu v začetnih fazah ter nadaljuje na kostnini v poznih fazah obrabe sklepov.
Artroza označuje splošno napredujočo izgubo sklepnega hrustanca. Izmed vseh sklepov je hrustanec v kolenu poškodovan najpogosteje.
Sklepni hrustanec je gosto vezivno tkivo, ki z zmanjševanjem trenja omogoča gladko gibanje sklepnih struktur in zaščito kostnini. Značilnost hrustanca je, da ni prekrvavljen, zato ima nizek potencial celjenja, regenerira oz. prehranjuje se izključno z difuzijo oz. širjenjem hranil in kisika preko sklepne tekočine, kar pomeni, da gibanje sklepa omogoča njegovo regeneracijo.
Artroza kolena je kronična degenerativna bolezen, ki povzroči zakostenevanje sklepnih hrustancev. V začetni fazi degeneracije hrustanca oz. obrabe sklepa se spremembe pojavijo le na površini ploskev hrustanca kot disrupcija vrhnjih slojev, tak hrustanec izgubi naravno obliko in ni več gladek oz. raven.
Z napredovanjem osteoartroze se proces degeneracije širi v globlje hrustančne strukture do subhondralne kosti. Okvarjeni hrustanec ima nizek potencial celjenja, vendar se na robovih do določene mere obnavlja z mehkejšim tkivom, ki slabše prenaša velike sile, kar neizogibno vodi v širjenje obrabe.
Pred začetkom zdravljenja artroze kolena je potrebno izvesti magnetno resonačno MR diagnostiko za natančno oceno obsega poškodovanosti sklepa.
Med učinkovite ukrepe za izboljšanje simptomov artroze kolena spadajo:
Endoproteza kolena je strokovni izraz za operativno vstavitev umetnega kolenskega sklepa v spodnji ud.
Cilj vstavitve totalne endoproteze kolenskega sklepa je odpraviti bolečine, izboljšati kakovost življenja in popraviti mehaniko kolena. Totalna endoproteza kolenskega sklepa se izvede, kadar pride do napredne obrabe oz. poškodbe hrustanca v enem ali več predelih hrustančnih ploskev kolena zaradi različnih vzrokov, najpogosteje kot posledica osteoartroze ali vnetnega artritisa. V Sloveniji je letno opravljenih 4.000 endoprotez kolenskega sklepa.
Simptomatika pozne faze obrabe hrustanca povzroča kronične bolečine:
Pred operativno vstavitvijo totalne endoproteze kolenskega sklepa se priporoča izvedba konzervativne priprave na kirurški poseg in sicer naj pacient pred operacijo izvaja 3 mesečni režim specialne vadbe za izboljšanje proprioceptivnih mehanizmov kolena, vaje za krepitev stegenskih mišic v pretežno izometričnem režimu v kotih, ki ne vzdražijo simptomatike ter režim za izboljšanje splošne fizične kondicije.
Pred operacijsko rehabilitacijo naj se izvaja celostno, saj izboljšanje splošne fizične kondicije ter lokalnih mišičnih kapacitet pospešuje mehanizme regeneracije mehkih tkiv. V obdobju med šestimi in devetimi meseci po operativni vstavitvi totalne endoproteze kolenskega sklepa lahko večina bolnikov prične z običajno telesno aktivnostjo.
Postoperativna rehabilitacija se dokončno zaključi v obdobju med devetimi in dvanajstimi meseci, izvaja naj se v progresivnem režimu specialne vadbe s fizikalno terapijo v prvih post operativnih mesecih ter nadaljuje s strokovno vodeno individualno vadbo v drugi fazi rehabilitacije.
